Če gre lahko kaj narobe, bo šlo.
Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

(Murphyeva zakona)

Zjutraj sem ob računalniškem izrisovanju selekcije za fotomontažo, roko z miško zapeljala preveč v levo. Tako močno v levo, da se je polna šalica kave povsem prevrnila, zalila miško, računalnik, zunanji disk in celo serijo zdravniških izvidov, ki že mesece ležijo na kuhinjski mizi. Hipoma me je preplavilo spoznanje. Danes ni in ne bo moj dan. Okrog poldneva sem pripravila kosilo. Spaghetti ai frutti di mare z veliko parmezana, ki po besedah neznanega zdravnika, gostujočega v neznani radijski oddaji, pomlajuje bolj kot vsakršna anti-age krema.

Pripravim krožnik, nasujem parmezana in vanj vtaknem vilico. Obed želim premestiti iz kuhinjske police na mizo. Vilica se seveda ob moji gesti čudežno zasuče in pristane na tleh, med tem ko opazujem špagete, tuno, kapre, paradižnik, olive in seveda parmezan, pristajati vse naokrog po prostoru. Ne, ni moj dan. Že drugič si viham rokave in brišem proizvod lastne raztresenosti.

Itak. Taščo moram peljati v mesto. Prejšnji teden jo je pustil na cedilu evrski telefon. Ona lahko nas kliče, mi nje ne moremo. Njena panika se stopnjuje iz dneva v dan. Nešteto klicev. Nešteto negodovanj: »Usedli so se mi na telefonsko številko!« Vse razlage so odveč. Na vsako trezno razlago, ki ne vključuje teorije zarote, ostaja gluha.

Obljubila sem ji. Obljubila, da jo bom danes na sedež Telekoma peljala. Pred časom si je zlomila ramo in že tako ali drugače že dlje časa težko ter nestabilno hodi. »Boste dala voziček v avto.« »Ne, šli bova peš in se sprehodili čez Bistrico.« Na hitro vržem vase živež, se odbrzim preobleči in se napotim k njej. Sprva peš, nakar pomislim, da bom morala kasneje tudi v trgovino in bom verjetno tako zdelana od čezmestnega fitnessa, da se mi le splača imeti avto parkiran v bližini.

Vrnem se pred blok, sedem v avto in se odpeljem k njej, v bližnji dom ostarelih. Me že čaka. Zgrabim voziček in ciao. Na poti v mesto mi pravi:«Do bankomata moram.« »Velja. Ta je na poti in vas bom k njemu zapeljala.« Prideva do prvega bankomata NKBM. »Boste sama?« »Ne, ne, kar vi dajte, jaz ne znam več.« Poda mi kartico. Vtaknem jo v režo, pritisnem tipko nadaljuj in čakam nadaljna navodila, ki nočejo biti. Prekini. Želim ponoviti vajo. Oklene se kartice kot sto hudičev: »Ne dam, kaj če mi jo požre?« »Bova pa serviserja poklicali.« Ne uda se zlahka. No, navkljub ponovitvi vaje, ostaja izid identičen kot v prvem preizkusu. Danes res ni moj dan.

»Vas bom do drugega bankomata zapeljala.« »Tistega ob trgovini Špar hočem. Tisti je pravi. Tisti vedno dela.« »Pa ne bom vas zdaj z vozičkom vred še v kontra smer furala,« jedrnato povem. Iz mene lije voda kot iz škafa. »Tu na poti je še eden. Vas bom čez mesto peljala, boste vsaj mesto videla. Pa čez park.« V parku se nekoliko ohladiva v senci dreves, a je hitro zmanjka.

Prispeva do NLB bančnega avtomata. »Ne, tu pa ne bo kartica delala.« »Kako ne bo kartica delala?« »Lahko dvigujem le na Gorenjski in NKBM banki.« »Ja pa dobro, kakšno čudno, nespametno kartico pa vi imate? Sama s svojo lahko povsod dvigujem denar.« Predlagam ji sledeče: »kasneje grem z avtom v Špar, pa vam lahko dvignem denar ter vam ga pripeljem.« »Ne, bom šla drugič.«

Skozi kristusov pot se s taščo prebijem do Telekomove postojanke. Želela bi čimprej opraviti, ker sem žejna tako, da komaj diham. Prijazna zaposlena pripomoreta, da voziček zapeljemo skozi stopničko v poslovalnico. Skozi mene lije celotno jadransko morje, le rib nikjer. Premočena sem od nog do glave. Tašča pripoveduje svoje teorije zarote zaposlenemu, čeprav je že vnaprej odločeno, da bo podaljšala pogodbo in izbrala nov evrski telefon. Na srečo me iz agonije zdrami zvok mojega telefona. Mož iz Hamburga. Še nikdar se nisem tako razveselila njegovega glasu. Taščo prepustim mlademu zaposlenemu in se odpravim čez vrata na cigareto.

Ko vstopim je nova pogodba že podpisana. Izbran telefon naj bi bil že operativen. Za vsak slučaj jo pokličem. Nedosegljiva. Nikomur nič jasno. Na srečo pametnemu dečkotu za pultom le kapne, da bi utegnila biti napaka na SIM kartici. Menja kartico, kar zopet traja. »Poskusite jo sedaj poklicati.« Pokličem. Deluje. »Bi vas smela prositi, da ji še podatke skopirate?« »Sem že.« V valu navdušenja bi ga bila najraje na rit kušnila. »Še tule podpišite.« »Saj sem že.« »Za kartico boste morali zopet podpisati.« Podpiše. »Ampak nimam s sabo zapisanih številk, ki bi jih morala vnesti v telefon.« »Vam bom to jaz porihtala.« »V domu sem pustila številke, ki naj bi jih prenesla v telefon.« »Bom se vrnila z vami v dom in vam jih bom jaz vnesla.« Ajaoooo.

Na poti nazaj se ustaviva v slaščičarni. Njej kapučino in tortico, meni pesin smoothie. Ko bi ga vsaj imeli, seveda. Tako zelo sem napačna in moj dan tako v kurcu, da še tega nimajo in se moram zadovoljiti s stekleničko Shweppesa ter pol litrskim kozarcem vode. Med veliko pripovedovanja vedno ena in istih stvari poje, spijeva in nadaljujeva z najino potjo nazaj, proti domu. »Res me nič ne stane, če vam skočim do bankomata ter vam prinesem denar.« »Tu se ustavite. Ta je od NKBM!" "Tu sva se že ustavili in ni delal. Ne pomnite, da mi še kartice v drugo niste želela dati?" Čeprav navidezno izgleda zelo razumska, jo spomin počasi zapušča.

»Z vami grem. Bom šla s palcami.« Ja porka duš, a prej pa ni mogla??? No, saj je vse cool. Vsaj fitness sem imela. Bognedaj, da bi snahi zaupala svojo bančno kartico. Bova raje obe trpeli. Ona, z lastno nestabilno hojo in jaz, njeno počasnost, obsijano z neusmiljeno ognjevitostjo sonca. »Boste voziček not zapeljala.« Presede iz vozička na avtomobilski sedež. Zapeljem voziček v dom in se dogovorim z vratarjem, da pri njem počaka. Pripeljeva do bankomata. Vsa avtomobilska mesta v neposredni bližini, zasedena. Petdeset metrov bo pa ja prehodila. Ja pa hudiča, pri Telekomu bi bilo dovolj, če prehodi deset metrov...

Bančno kartico si skuša zatlačiti za nedrc in obenem ustati s sedeža ter se nasloniti na palici. »Silva, dajte jo meni. Le kako jo boste potem, naslonjena na palice, ven vlekla?« Pričakam jo ob bankomatu, ker moram vseeno namesto nje odtipkati številko in dvigniti denar. V njeni prisotnosti smem to celo storiti. Počaka me v avtu, da opravim potreben nakup. Na avtomobilskem sedežu me pričaka 20 €. Seveda ji naročim, naj jih pospravi. V izogib nepotrebnemu kreganju jih vtakne nazaj v denarnico, nato se vrneva v dom. Pripeljem voziček in ji, med presedanjem, naročim: »Pojdite po telefonske številke. Medtem bom jaz zaklenila avto in se dobiva na internem dvorišču.« Seveda ni naslednje pol ure ne duha, ne sluha o njej. »Ja, me je znanka ustavila in sem morala z njo poklepetati.« Gospodu, ki sedi v najini bližini, pričenja na dolgo in široko razlagati o novem telefonu ter odkriti tehnični napaki. O teorijah zarote, hvala bogu, nobene besede.

 »A veste, gospod mi je skušal popraviti starega...« »Gospa Silva, jaz bi počasi morala oditi. V avtu se mi bo lubenica spremenila v župo. Dajte prosim številke, da vam jih prepišem.« Končno uspem opraviti svoje zadnje današnje dobrodelno dejanje in se posloviti.

Na poti domov me preblisne spoznanje: pa ne, da je imel tudi Murphy taščo?