V soboto, 20. januarja sem se udeležila celjskega literarnega čveka, v prijetni družbi treh izrednih individuumov, še prej kot avtorjev in literatov. Tereza Vuk, Jurij Hudolin in Tomaž Kosmač so bili ob prihodu publike v prostor že okajeni, kar je prisotne razdelilo v dva tabora. 

V enem smo se zabavali in do solz nasmejali ob avtentičnosti avtorjev, v drugem pa je več kot očitno vzklila moralistična nejevolja, ki še danes samo sebe pita.   

Kdor je Vukovo prebiral prav gotovo ve, da odvisnost ni pašta fižol. Tako tudi ve, da je dekle, navkljub svoji odvisnosti, neizpodbitno genialno. Pa lepo vas prosim! Marsikdo bi zagotovo ne bil sposoben samega sebe najti, kamoli v odvisniškem kontekstu ustvarjati. Ne bom si izkljuvala oči ob dejstvu, da Jurija Hudolina in Tomaža Kosmača ne poznam dovolj. Kristalno mi je jasno, da Tereza ni človek, ki jo umestiš v prostor med moraliste. Pa če bi ji z Bitcoini vnaprej izplačali ves trud. Kar ji pišem v dobro. Ženska ve, kaj zase potrebuje, da funkcionira.

Sama sem vedela kam grem in zakaj. Pravzaprav me je bilo najbolj strah, da se bom pripeljala v Celje, nje pa ne bo. Ker je sosednja oštarija prikupnejša. Morda bližja. Kaj te jaz vem.

Prišla je in uživala sem, kot že dolgo ne. Njihovo skupno nespoštljivost do publike, po mnenju nekaterih.

Kaj pomeni spoštovati nekoga?
Iti preko sebe, da drugega osrečiš?
Naj dvigne roko tisti, ki se strinja s to razlago.
Aha.
Torej, da bo drug srečen, boš ti skočil skozi okno.
Kapo dol. Plemenita žrtev.

Živimo v izredno tolerantnem svetu; ako želi nekdo pitati svojo potrebo, mora drugi izničiti sebe ali njega.
Kdo je tu nor?

Odvisnost

Sama sem strastna kadilka. Živimo v kapitalizmu in žal ima kapitalist sam nadzor in izbiro svojega delovnega kadra.
Kadilcev nočemo. Debelih ne potrebujemo. Alkoholiki? Zdravljeni odvisniki? Psihični bolniki?
Pa ja, zmečimo vse skozi okno. Pretvarjajmo se, da nič od tega ne obstaja, saj nič od tega ne potrebujemo, ne glede na morebitne potenciale posameznika. Vsak posameznik ima neizpodbitno svoj nenadomestljiv potencial. Lahko ga negiraš kolikor hočeš, pa zato še ne bo nehal obstajati.

Odvisnost v navezavi s spoštovanjem

Kam smo prišli? Ljudje so nehali kaditi. Pričeli so hujšati. Večina se jih bori z alkoholom in se trudi, bolj ali manj efektivno, celo življenje izbrisati stigmo z zdravstvene kartoteke.
Zdrav duh, v kurčevem zdravem telesu izključno zato, da služi gospodarju.

Pa ja, zunanji družbeni pritisk in teror je zgodovinsko vedno pripomogel k spremembam.

Rezultat?
Vsi spoštujemo kapital. Ta nas preživlja.
Bolj se človek odreka lastnim potrebam, še več od njega kapital zahteva.

Edina resnica.

Je množica sužnjev res to, kar želimo postati?
Pustimo, kaj je zame ali zate bolj zdravo.
Kdo pa sploh si ti, da bi se smel v moje zdravje in izbire vtikati?
Moje potrebe so moja odvisnost.

Nekaj besed o spoštovanju

Spoštovati pomeni v prvi vrsti sprejeti osebo z njenimi potrebami za to, kar je.
Spoštovanje mora biti recipročno na osnovi tistih kakovosti, za katere veš, da posameznik z njimi razpolaga.
Spoštovanje je uvid v potrebe drugega.
Vse ostalo je Bullshit!!!
Tako da, dragi moji, naučite se v prvi vrsti sami spoštovati, preden spoštljivost od kogarkoli zahtevate.

Vsem trem avtorjem se zahvaljujem za prečudovit, sproščen in zabaven večer.
Teatralen, vendar srčen in pristen.