Globoko izdahnem.
Osvobajam utesnjenost
in si težnost razkrivam.
Na sončnem pletežu želva.
Na želvi, slon.
Na slonu 'svetomnoštvo'.
Na njem, svetobolje.
Nad njim ...
Nad njim le
neomadeževana
praznina.

mm

mm

Jups. Spet sem tam, kjer ni muh.
Preverjam.
Besede.
Občasno me preseneti samolastna izmišljotina.
Odlično zveni, je nadvse pomenska, pa vendar ne obstaja!!!
Si moraš misliti?
'Svetomnoštva' ni. 
Ne obstaja.
Kakšna krivica se dela jeziku in besedi, predvsem pa življenju samemu.
Svetomnoštvo ... Kratko, jedrnato, povedno.
Tako tipičen občutek za stanje ujetosti in tesnobnosti.

Ne obstaja, jel?! 
Ja pa kako?!!!
Ne uporabljam je prvič,
pa se mi je očitno že prvič zdela beseda tako samoumnevna,
da je sploh nisem preverjala. 

Pa mi vi prosim povejte,
kako naj sicer z eno besedo nekomu razkrijem težo kopice svetov, ki en sam svet težijo? 
Nič čudnega, da se s tolikšno lahkoto ljudem meša
in da se s tolikšno lahkoto določajo in pišejo psihiatrične diagnoze.

Pridem k psihiatru. Ta mi pristavi stol in vpraša:"Kako se počutite?"
"Tesnobnost me daje."
"Zakaj pa?"
"Zaradi svetomnoštva, kajpak."
Stvar zaključena. Človek te pogleda globoko v oči in ti odgovori:"Oh, veste gospa, to je dandanes splošen pojav. Preusmerite se v pozitivno razmišljanje, predvsem pa zmečite čim več bremen stran od sebe. Naj še drugi kaj postorijo."

Hjah... 
Dejstvo je, da beseda SVETOMNOŠTVO ne obstaja. Sama sem si jo izmislila.
Ponovimo vajo.
Pridem k psihiatru. Ta mi pristavi stol in vpraša:"Kako se počutite?"
"Tesnobnost me daje."
"Zakaj pa?"
In začnem nalagati in nakladati in razkladati in razlagati in ni, kar ni.
Ta pa zgolj vame bulji z vse bol razprtimi očmi in si najbrž misli:
Ja pa baba zarukana. Koza neumna!!! Ni ga človeka, ki bi dlje od nekaj minut trpel tuje razlage. Kaj vam ni jasno???!!! Ste povsem zmešana al kva???
Jaz pa še kar gobcam in vrtim jezik nekam, nekomu, nekje... Beli piki v daljavi.

Ob tem me seveda moje prostorsko/časovno neomejeno pripovedovanje itak povsem čustveno iztiri in ponese v besedno upodabljanje cele serije izživetih slik, ki jim z gumijasto eleganco sledi pačenje izraza na obrazu. Poslušalca ne le utopim v besedi, temveč ga izpostavim celi seriji nerazumljenih grimas neveščega mimika. Ta pa ves usran poleg mene le še čaka kdaj, na kateri točki se mi bo dokončno zmešalo in ga bom življenjsko ogrozila še bolj, kot ga itak že ogrožam.

(Jebeš fokus!!! Brez fokusa, ni razlag in v svetomnoštvu rešitev).

"Gospa veste, bojim se, da pri vas še kaj drugega zaznavam kot samo tesnobnost."
Nič čudnega, da iz psihiatrije izstopim z večplastno diagnozo in s celim kupom antipsihotikov na seznamu elektronskoga recepta.

Ja pa dajte no. Ne ga srati!!!
Vpišite že to svetomnoštvo v slovar slovenskega jezika.
Posledično nas bo vse veliko manj bolela glava.

...

Vsem bralcem se ponižno opravičujem.
Obstaja zelo lepa slovenska skovanka, mnogosvetje, ki mi nikakor ni želela pasti na pamet, a jo je nekdo že vehementno pred menoj zapisal. V bodoče jo bom uporabila.
V izogib psihiatriji se je potrebno povezovati z besedo v pomenu te.