Ravno prav se mi je dvignil pritisk, da lahko pišem o sledeči pereči tematiki našega prekrasnega in predvsem funkcionalnega sistema. O fizioterapiji bo tekla beseda. Prvič naj bi je bila deležna približno dvajset let nazaj, ko mi zaradi težav s hrbtenico niso želeli izdati zdravstvenega potrdila za delovno usposobljenost. Kot mati samohranilka* sem moledovala, naj mojega stanja ne vpišejo v zdravstveni karton, sicer bi utegnila ostati brezposelna. Dejali so mi, da mi bodo izdali potrdilo o usposobljenosti za opravilnost le za določen čas. Nato sem eno leto delala, hodila redno po injekcije za hrbtenico v tamkajšnji zdravstveni dom in se o moji hrbtenici ni več spregovorilo, dokler nisem bila naslednjič napotena na rentgen in posledično na fizioterapijo, ki je zaradi narave dela nisem nikdar uspela opraviti.

Treba je namreč vedeti, da je čakalna doba za fizioterapijo nenormalno dolga. Opravljaš jo lahko le v dopoldanskih urah, takrat, ko se ljudje večinsko nahajamo na delovnih mestih. Ako imaš srečo, da si zaposlen v javni upravi, si jo smeš celo privoščiti, sicer pa guzni, krepni, odpovej se in trpi. V tišini po možnosti, da drugim ne bo potrebno tvojih težav trpeti.

Drugič sem bila upravičena na fizioterapije ponovno pred leti, ko sem imela težave z vratno hrbtenico. V času, ko sem se postavila v vrsto, sem bila dlje časa brezposelna. Moledovala sem, naj me vzamejo čim preje, da bom imela kakšno korist od nje, saj si je sicer kot prekarka in delavec za določen čas, sploh ne morem privoščiti. Jok brate. Odpade. Na dan nastopa fizioterapije sem jo bila primorana zaradi zaposlitve za določen čas, kajpak odpovedati in sem z diagnozo nalomljene vratne hrbtenice v zdravnikovem predalu (sploh ni pogledal rezultatov izsiljenega mri-ja) bila prisiljena delovati kot hipohonderska cvetka še dobri dve leti.

Mnjah...

Po končni ugotovitvi naloma, me je končno nevrokirurg dr. Voršič po hitrem postopku sestavil, osebni zdravnik zajebal rehabilitacijske roke, kolikor se je le dalo. Nekako mu zdravstvena birokracija ni šla najbolje od rok in pet mesečno okrevanje se je razpotegnilo na šest mesečno. Dovolj, da se me je delodajalec naveličal in me sklenil nadomestiti z drugim kadrom.

Sledi ponovni pregled pri fiziatru, ki sem ga imela prejšnji teden. Ta me seveda ponovno napoti na dodatno fizioterapijo. Obrazložim mu vse tu naštete težave in mi spiše HITRO napotnico, s katero vstopim v bistriški zdravstveni dom. Tako zelo so polni, da me prosijo, če grem na fizioterapijo kam drugam. Seveda. Brez nikakršnega socialnega nadomestila naj svoje zdravje obesim možu na vrat, da bom sposobna kriti potrebne potne stroške.
"Nimam in pa bojim se, da bom morala zaradi vaših čakalnih rokov ponovno ostati brez prepotrebne fizioterapije, v kolikor se znova kje zaposlim."
"Ne moremo pomagat, ker smo prezasedeni. Prva možnost bi bila šele v mesecu juniju."
"Jah, se zavedam, da sami niste nič krivi. Vam bom pač v juniju sporočila ali se bom sploh sposobna fizioterapije udeležiti."

Tako, da prosim.
Samo ne mi ga srat z zdravimi nazori in aspekti človekovega življenja
Ves sistem deluje po načelu, da nas mora čimveč pokrepati na delovnem mestu ob minimalni plači, kot samozaposleni delavec v kulturi, podjetnik, prekarec, kmet, opravitelj dopolnilne ali samozaložniške dejavnosti... (da ja ne bi koga izpustila) v kolikor ne, pa v ignorantskem odnosu zdravstva do bolnikov. Seveda se lahko temu načelu ogneš, v kolikor si si pripravljen zdravje financirati sam ter na ta edinstven, samozadosten način podpreti samoplačniški sistem naše države. Ta baje deluje. Glede na izbiro večine, odlično.

No, naj vas tudi tu razočaram. Enkrat sem le šla na pregled v mariborsko Fontano k privat ortopedinji, ki mi je brez kakršnihkoli nadaljnih preiskav povedala sledeče:"Hrbtenica vas nikakor ne more boleti na opisani način." V izvid mi je pa vehementno zabeležila, da svetuje osebnemu zdravniku, naj me napoti k psihiatru.

Jebo vas pas!!! Državo in zdravstvo v njej.