Večino časa me preveva občutek, da si nisem dovolj, kar glede na dolgotrajno brezposelnost ni ravno iz trte izvito. Nekoč sem verjela, da se nadobudna aktivnost slejkoprej obrestuje. Ne bom lagala. Dolgo časa se tudi je. Je pa pričel ta občutek z novo dolgotrajno izkušnjo brezposelnosti postopoma bledeti in z njim volja po vsakršnem udejstvovanju in/ali ustvarjanju. Nisem človek, ki bi bil odvisen od odobravanja in potrjevanja okolice, pa vendar opažam, da se je pričel moj svet, prav zaradi moje neopaznosti, rušiti. Kot samotar ne maram pretirane pozornosti. Samohvale in nastopaštva so mi tuje. Nisem se sposobna in ne znam se umestiti v maso. Ako človek preneha početi vse, kar je z veseljem leta počel, je še vedno človek? Ako človek počne edino, kar za preživetje zna in ga to ne nahrani, je njegovo delovanje sploh smotrno? Mar ni potemtakem bolje lenariti? Preštevati zvezde in žvižgati ptičem? Premalo je tistih, ki bi me kadarkoli potegnili za rokav, da bi mi izrekli nekaj vzpodbudnih besed; da se, navkljub vsemu, vsaj moje veselje splača. Da se mi bo to na kakršenkoli način dolgoročno obrestovalo. V to sicer že dolgo ne verjamem več. Kaj pravzaprav celo življenje počnem? Pišem. Pa sem zato pismena? Najbrž ne ravno najbolje, v kolikor se ne obrestuje. Ne želim ustvarjati (ne)potrebnih promocij in svoje pisanje neprestano vsiljevati naključnim obiskovalcem svojega FB profila. Še vedno menim, da je najboljša reklama proizvoda, sam človek in njegova celovitost. Nimam namena postati guru komurkoli, saj sem še sama ranljiva in povsem nemočna. V resnici sem najbolj klavrn človek, ki ga naključno srečate na vsakem koraku. Z daljšim gobcem, morda. Pa mi tudi ta še nikdar ni pomagal preživeti. Zaradi njega sem se sicer vzljubila. Čeprav me posledično večkrat preklemano duši, krepko ovit okrog mojega vratu. Anksioznosti za prodat. Ogromno povedne rezerve. Povsem utemeljene. Razlog več, da me najbrž res ni najlaže vzljubiti.

Ljubezen … Ljubezen je konstantna sprememba. Sprememb pa nikakor noče in noče biti. In pravzaprav se, če sem zelo poštena, še vedno ubadam z istimi vzorci, ki me zasledujejo skozi celo življenje. Na vsakem koraku. Tako s svojimi kot s tujimi, da bi ne bilo napak interpretacij. Nobena perla nisem. Je pa dejstvo, da če v tej družbi ne štrliš, ti ostanejo vsa vrata zaprta. Štrleti pa smeš po vsem, le po introspektivnosti, samotarstvu in dolgem gobcu ni zdravo. Najbrž je takim res najbolje, če utihnemo in ne mešamo že tako zapletenih medosebnih štren. Morda bi si morala preklati ta preklemani jezik na pol in si vsaditi dva rožička v čelo. Bojim se, da bi bil to dandanes že standard. Morda si ošilim še zobe, si vtetoviram beločnico in si všijem plišastega samoroga na vrat. To bi morda šlo, vendar tragedija zapečkarstva hoče, da te navkljub temu nihče ne bo hodil gledat na dom. Še kokic in čipsa s Coca Colo bi ne mogla nikomur postreči in najbrž bi legla v notranjost kavča, da bi me le tuja ocenjevanja in ubadanje s pristranskostjo ne zmotila.

xxx

Morda sedem in spišem Divino Commedio na novo. Seveda bom sama krila stroške lekture in tiska. Morebiti jo celo kdo prepozna kot branja vredno delo.

Ohranjam svojo neodvisnost in s tem svojo absolutno svobodo. Direktiv, koliko seksa in koliko dialoga moram v knjigo umestiti, da bo ljudem privlačna in zanimiva, bi najbrž ne prenesla, kot tudi statistike ne. Statistika glede na koga ali kaj? Večina ni in ne more biti nobeno merilo za nikogar, moji osebnosti pa še nikdar v življenju ni govorila v prid. Kar je zame dobro, ni nujno, da je dobro ostalim in obratno. Sama tega tudi od nikogar ne zahtevam. Spoštuj in spoštovan boš. Ne smemo dovoljevati, da bi se naš jaz podrejal kakršnikoli statistiki, saj jo s tem le opolnomočamo.

Bestsellerja očitno torej ne bom nikdar spisala. Potrošniška statistika in neprestana analiza trga narekujeta lastno smer in vzgajata maso sebi v prid. Poslužuje se vseh možnih orodij poneumljanja. Bolj si neumen, več boš kupoval. In biti moraš res odličen potrošnik, sicer bi celotna družba zaradi tebe propadla.

Ob vsem tem, naj si pustim narekovati kateri rumeni tisk in zvezdniške trače naj umestim v svoje delo, da bo ja bolj brano? Katero spolno prakso naj  pornografsko natančno opišem? Hvala lepa. Ako je množica ubrisana, ne rabim postati part of it. Če se priljubljeni idol vrže skozi okno, naj mu sledi kdor hoče. Sama nimam idolov, nikogar ne poveličujem in moji ideali so povsem nedotakljivi. Pika. Kdor me želi brati naj me bere, sicer pa čao. Lačna bom prav toliko, kot sem to bila na začetku. Bom pa imela vsaj čisto vest, da se nisem na račun bornega preživetja, prenehala boriti proti poneumljanju in kretenizmu.

xxx

Paket je dandanes pomemben. Zelo pomemben. K prodaji je potrebno pristopiti premišljeno, ciljno naravnano in po možnosti s širokim znanjem iz področja nevrolingvističnega programiranja. Veliko se samohvališ, nato se pojaš po dolgem in počez z avtomobilom po Sloveniji, trošiš denar za bencin, onesnažuješ okolje in za seboj puščaš sled nerazsodnih oboževalcev, ki so pravkar spoznali svojega najnovejšega mesijo. Neprecenljivo. Nato na ta paket namestiš še veliko sintetično pentljo, ki diši po duhovnosti in leadership osnovah.

Way to far of my true idealistic nature.
Kot sem že omenila, je vse skupaj eno preklemano ponavljanje vzorca - f... Bullshit! (Samo toliko, da bi mi kdo ne bi očital, da naslova svoje prve knjige res nikdar ne omenim…)

Kako naj verjamem v temeljno enakovrednost živega bitja, v kolikor ga želim poučevati, manipulirati in usmerjati? Samo vprašam.
Enakovrednost ni nikakor iluzija, česar za vse ostalo res nikakor ne morem trditi.

Lastno delo me nikdar ne bo nasitilo. Nikakor ne zaradi lastne naraščajoče potrebe po pohlepu, temveč zaradi družbe, ki ne le ne ceni posameznika in njegovih naporov v smer opolnomočanja ožje statistike, temveč mu spretno in vestno onemogoča kakršnokoli dostojno obliko bivanja. And that is certainly all, folks.