Kdor me pozna ta ve, da odvisnosti ne maram in ker je temu tako in ker sem v svojem življenju razpolagala zgolj z zaposlitvami za določen čas sem, sebi certificiran idiot, leta in leta nosila oreščke na stran. Za starost, ker penzije itak ne bo. Za težke čase, saj mi jih nihče ne bo pripomogel premostiti. V tridesetih letih so se kajpak oreščki nakopičili, pa jih vendarle ni toliko, da bi lahko človek od njih, vsaj dve leti, spodobno preživel.

Besna sem kot pes, trga se mi srce in počutim se eksistencialen idiot na celi črti, kajti dokler imaš na bančnem računu denar, nimaš pravice do socialne pomoči, denarno nadomestilo pa mi že lep čas ne pripada več. Pred tem sem bila pet mesecev na bolniški, s pičlimi 460 Eu/mesec, že za samo kritje položnic v bloku izplačujem cca. 400 Eu/mesečno, odkar so se sosedje večinsko odločili za izgradnjo nove fasade. Pa še leasing na avto imam, ker bi si brez avtomobila, zaradi slabih infrastrukturnih povezav, morebitne nove zaposlitve zamisliti ne mogla. Seveda ves čas razlike krijem z naslova dolgoletnih prihrankov. V kolikor bi si na davčni upravi vzeli čas, bi takoj uvideli, da vse stroške bivanja, sama krijem in ne le koliko obresti sem uspela na banki v lanskem letu prislužiti. Noben zagamani bogatun nisem.

Italijanski zakoni so me, med drugim zavezovali na izplačevanje preživnine sinu, vse do njegove prve zaposlitve. Ta naj bi znašala 350 Eu na mesec, pa sem mu v zadnjem času izplačevala le 100 Eu na vsake tri tedne, prav tako iz omenjenih, več desetletnih prihrankov. Še dobro, da se je uspel končno zaposliti in mi je vsaj to breme odpadlo z ramen. (Kot italijanski državljan se sine vozi na delo v slovenski Koper, kjer deluje kajpak za minimalni dohodek. Ta kurčeva 'kriza' je prizadela kajpak čisto vse ...)

Blagor se tistim, ki si nikdar niso zategovali pasu in so na polno užili svoje življenje, kajti ti so upravičeni do marsikatere pomoči,ako ne razpolagajo s partnerjem, seve. Družinski prihodki se kajpak seštevajo in bog varuj pripomoči nekomu, katerega partner je še sposoben dostojno zaslužiti. Nikarte se ne poročajte ljudje, kajti to škoduje zdravju in opolnomoča nečloveške sisteme.

Pizda, kaj se je zgodilo z deklaracijo človekovih pravic??? Koji kurac bi moral biti kdorkoli
odvisen od svojega partnerja ali celo otrok??? Kje to mi živimo??? Način, kako nas država obravnava je vsekakor hujši od uzakonitve evtanazije. V tem primeru bi nam bilo vsaj dano izbirati, v tem primeru pa država izbira za nas na način, da nas neprestano ropa temeljnega človeškega dostojanstva.

V petek sem v domačem poštnem nabiralniku uzrla poziv za vložitev napovedi za odmero dohodnine od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah ... Moja kri je hipoma dosegla točko vrelišča. Že dlje kot leto sem brezposelna in seveda ničesar upravičena, čeprav ne prejemam denarnega nadomestila. Seveda,saj sem vendar poročena z delavnim človekom in imam na banki vezan denar (boli državo kurac, če je bil ta vezan na račun moje večne paranoje, da na starost ali tekom bivanja, osnovnega preživetja ne bom sposobna kriti). Mož je primoran skrbeti zame??? Jok brate. Tega nočem in si ne želim. Pika. Ker sem človek in moje dostojanstvo šteje. Z njim se niti ne morem dogovoriti za posojilo, saj glede na situacijo niti ne morem obljubiti, da mu bom izposojeni denar kdajkoli sposobna povrniti. Njegovo delo je njegov zaslužek in še tisti je krepko preobdavčen. Zdaj naj bi pa še sama sedla na rezultat njegovih žuljev??? Poroka je danes zgolj dodaten davek na pleča tistega, ki uspe biti kakorkoli produktiven. 
Zajebi poroke!!! Parazitstvo na pohodu.

Pravica??? Kod za vraga tiči vrabec? Do socialne pomoči je upravičen človek, ki razpolaga z do 90.000 Eu vredno nepremičnino, če pa moje skupno premoženje ne dosega pol tega zneska, nimam nobenih pravic??? Pa čeprav živim v gnilem stanovanju, kajti ob navedeni življenjski situaciji si nisem nikdar upala v stanovanje vlagati in kmalu bomo z lastno težo prebili gnilobo parketa in fuknili spodnjim sosedom na glavo. Da o tem, da nam električna inštalacija ne dela, električne žice štrlijo s poda in so s selotejpom skupaj zlepljene, raje ne govorim ... Bistveno, da me oglobijo, saj imam celo denar na računu, ki mi prinaša obresti, torej moram izplačati davek. Davek na lastno strpnost in eksistenco, kajpak. Le kaj bi to drugega bilo? Očitno tega davka še nisem dovolj preplačala.

Življenje se mi dobesedno gabi. V dno ‘duše’.
(Zaradi mene lahko še kako promovirate fraze o čudovitem in zdravem življenju.
Zato, da tako oslarijo kupiš, je potrebno biti že težak psihični bolnik in potrebno je biti na smrt skregan z realijo in vsakršno zdravo logiko.)

-----

Eno uro sem klicarila davčni urad, da bi se skušala s kom dogovoriti za oprostitev kurčevega davka na to, da sploh živim. Končno sem prejela razlago, da moram napoved za odmero dohodnine vložiti, nato pa zaprositi za odločbo za delni odpis ali obročno izplačevanje, ki se bo seveda kajpada določilo na podlagi seštevka dohodkov družinskih članov.

A pa ste vi prtegnjeni?!!! Nihče mi ni pripomogel zaslužiti ta denar. Svoje čase sem delala po dvanajst ur, bila z vseh strani obdavčena, nisem imela moža, otroka sem hodila po določilih sodišča iskat v Trst in ga vozila nazaj, plačevala kurčeve cestnine, se vsakodnevno jokala zaradi fizičnega napora in bolečin, pisala sem celo predsedniku, naj mi pomaga najti službo, ko sem ostala brez nje. Naj me osvobodi stroška cestninjenja ...

Seveda mi ni pomagal. Še odgovora nisem prejela. Zasmilila sem se peščici posameznikov, ki so pripomogli, da je moja prošnja po pomoči krožila po spletu. To je pa tudi vse. Vedno sem si morala biti sposobna pripomoči sama in sem od te kurčeve samopomoči krepko utrujena. Sedaj pa, naj postane ta dolžnost, to kurčevo breme, moževo??? Saj ni on kriv, če si vseskozi sama jebem življenje.

Mož je v moje življenje vstopil kasneje, za kar sem mu izjemno hvaležna. Njegovo finančno stanje je plod njegovega dolgoletnega dela in muk, moje pa mojega. Vsak bi si od naših prihodkov rezal pogačo tudi takrat, ko sami nimamo iz česa preživeti.

O da, v lanskem letu sem kot samozaložnica ‘zaslužila’ za štruco kruha.
V resnici si še stroškov tiska nisem pokrila, ki sem jih založila iz naslova dolgoletnih prihrankov. Upala sem, da se bo morda moja aktivnost dolgoročno obrestovala. In da, butelj sem si vedno znova, itak za vse sama kriva. Sedaj plačujem akontacijo dohodnine, ki presega lanskoletni zaslužek, obdavčili mi boste obresti na denarne depozite in odtegnili še zadnje drobtine, ki mi dovoljujejo človeškost za določen, krepko omejen čas.

Zahtevam pravico do evtanazije! Za marsikoga bi bila mnogo bolj humana prva izbira, ko bi ugotovil, da se sam ni  sposoben preživeti.

Država, jebi se!!!