Natančno v enem letu je takrat 31 letni Laščan Ali Ulaga obplul svet. Z osem in pol metrov dolgo jadrnico Slavico, staro 24 let, je 30-tega avgusta 2003 odrinil iz portoroške marine in se tja vrnil v soboto 29.avgusta 2004 natančno ob pol šestih popoldne, kjer so ga pričakali žena Saša, devetletna dvojčka Jan in Žan, Mama Slavica, sestra Ika, Milena Šeparovič iz Capetowna v Južni Afriki, člani društa Ljubitelji starih bark in društva Anbot iz Pirana ter številni sorodniki in prijatelji.
Z Alijem Ulago je bil skorajda vsak dan v pogovoru, po radijskih valovih, radioamater Boris Lackovič, ki mu je v osamljeni plovbi po vseh oceanih krajšal čas. Z njegovo pomočjo se je lahko večkrat slišal z ženo Sašo in sinovoma.

Med plovbo se je soočal s pričakovanimi kot tudi s popolnoma nenapovedanimi presenečenje, igral s pingvini in delfini, večkrat pa tudi reševal golo življenje s popravljanjem in reševanjem svoje barke. V enoletni avanturi je preplul preko 30.000 morskih milj, kar znaša 55.000 kilometrov, med drugim je obšel tudi zloglasni Rt Horn in srečno prestal nešteto neurij.

Spremljali smo ga celo leto in čakali na nov zapis na spletnem dnevniku, ki ga je objavljal preko radioamaterske mreže.

3. Februar 2004(novo)
Trenutno sem že v Pacifiku, oz. v Tasmanovem morju. Ha, morje se sliši tako majhno, že dolgo se ne vozim po morju ampak po oceanih. Tu je vse po starem. Uspešno sva se slišala z Borisom, trenutno je moja preokupacija šport, nenehno se gibam. Posledice negibanja so strašne, prsti na nogah kot da so iz drugega sveta, vendar počasi gre na bolje, čeprav ne dosti. Napredujem dokaj počasi, tu vetrovi niso tako močni in če so v krmo, je hitrost še manjša, tako sem danes na 800 nm do Bluffa h., tako, da je pred mano še najmanj 8 dni plovbe. Upam, da bom lahko v Bluffu popravil jadra. Želim pojesti kaj konkretnega, nekaj pečenega, njam, sanjam pa tudi že o mamini potici in pečenih mastnih rebrcah. Za danes naj bo dovolj, da vas ne bodo bolele očke od gledanja v monitor.

UTC 23:43:00 (včeraj tik pred koncem dneva, torej)
Lat.: 45°18,24' S; Long.: 147°38,24' E

Ob vrnitvi domov so se mediji precej zapisali, npr. Slovenske novice 29.avgusta 2004

Portorož, 29. avgusta 2004 - Na obzorju Piranskega zaliva so se v soboto točno ob pol šestih popoldne zarisala bela jadra. Hitro so se večala in množica v portoroški marini je že lahko prepoznala edinega moža na krovu male jadrnice, v rumeni jadralski obleki si je dajal opravka z vrvmi. To je on! Skandiranje je vzvalovalo zrak: »A-li, A-li, A-li!« Ali Ulaga se je smehljal in sinovoma, devetletnima dvojčkoma Janu in Žanu, vrgel vrv, da ga privežeta na pomol, prav tistega, s katerega sta ga pred natančno enim letom odvezala in mu pomahala v slovo. Srečno, ati, na poti okoli sveta!

Po prejadranih 30.000 morskih miljah oziroma 55.000 kilometrih se je ati vrnil. Da, tudi po zaslugi sreče. Narava se požvižga na človekovo znanje. Enaintridesetletni Laščan je na trdnih domačih tleh obudil prelomne trenutke. »Najtežje je bilo v Indijskem oceanu, ko sem se odpravil na počitek, misleč,
da se je veter polegel. Pa je bilo samo zatišje pred viharjem, in mi je roler, ona bela pena na vrhu vala, ki tamkaj meri dva do tri metre in ne 20 centimetrov kakor pri nas, odprl zaklop na loputi in je voda poplavila elektronske naprave, vključno z računalnikom. Vsega šest ur prej sem se odločil, da ne bom pristal na Antarktiki, kot sem sprva nameraval, saj nisem hotel riniti z glavo skozi zid in tvegati zdravja, če ne celo kaj hujšega.«Vzdolž najbolj negostoljubnega kontinenta se je Ulaga nameril proti naslednjemu velikemu cilju: najjužnejši točki Južne Amerike, zloglasnemu Rtu Horn. Temu se ni nameraval odpovedati. Spoprijel se je z večmetrskimi valovi, ki so mu, ob sunkih vetra okrog 70 km/h in temperaturi pod ničlo, špricali v obraz, da mu je ta ves otekel, in je imel občutek, kot bi mu v glavo metali pesek, ter tehničnimi težavami. Nagajati mu je začel menjalnik. Kljub temu ni izgubil optimizma. Oddajanje geografskega položaja je dostikrat pospremil z duhovitim enostavčnim komentarjem, denimo: »Danes se mi je razletel peteršilj v prahu, zato sem ta dan imenoval zeleni dan.«

Ali Ulaga se spominja tudi veselih trenutkov. Med trinajstimi prostanki -- najdlje, dva tedna, je ostal v Capetownu, najhitreje, po 15 minutah, toliko, da je natočil nafto, pa se je poslovil od Kalabrije -- je sklenil kopico znanstev. Na otočju Kerguelen so ga gostoljubno sprejeli francoski znanstveniki. Čudili so se njegovi barčici in po pregledu knjig ugotovili, da tako majhna pri njih še ni pristala! V Južni Afriki pa so mu motor popravili v servisnem podjetju dalmatinskih izseljencev Šeparovićev. Milena Šeparović je Alija včeraj pričakala v Portorožu. Presenečenje!Iz takšnih prigod in skušenj je štajerski jadralec spisal svojo zgodbo. Ni
iskal svetovnega rekorda za Guinnessovo knjigo in ne zaslužka. Iskal je sebe. »Izpolnil sem mladostno željo. Dobil sem samozaupanje, se naučil redoljubnosti. Zdaj lahko naprej delam načrte. A poslej ne bom odhajal sam, ni se mi treba več dokazovati.«

Seveda pa se zaveda, da pravzaprav tudi tokrat ni bil sam. Kapitan dolge plovbe Niko Bijelovučič je njegovo prakso okrepil s teorijo. Požrtvovalni radioamater Boris Lackovič mu je vsak dan, na petek in svetek, če je bilo treba, tudi ob treh zjutraj, posredoval vremenske napovedi in nasvete iz šole preživetja, recimo, kako iz deževnice pripraviti destilirano vodo. Da bi imel čimboljši signal, je Lackovič postavil tako visoko anteno, da je moral predreti streho in strop domače hiše! Prav zdaj zidarji mašijo luknje ...In družina, od žene Saše, ki je vestno urejala njegove dnevnike, vzdrževala stike s tukajšnjo podporno ekipo, posredovala informacije in ga bodrila po elektronski pošti, do mama Slavice in sestre Ike! Jan in Žan sta vsak na svojem zemljevidu črtkala očetovo pot in jo vsaka dva tedna predstavila v šoli, pri spoznavanju narave in družbe. Zadnja črtica je dosegla Portorož.Vsak konec pa je nov začetek. Ali Ulaga se bo najprej vrnil v službo, za volan tovornjaka, potem pa, v prostem času, začel graditi novo jadrnico, po istem kalupu, kot ga je pred dobrimi dvajsetimi leti za Slavico uporabil njegov pokojni oče Vili. Krstil jo bo menda za Sašo.