Glede RTV in še česa se človek dejansko vpraša, ali so ti ljudje res taki ignoramusi, ali pa se samo cinično sprenevedajo. Otroku je jasno, da medij, ki je odvisen od prisilne naročnine, ki je odvisna od zakona, ki je odvisen od dobre volje političnih elit, po definiciji ne more biti neodvisen, roke, ki te hrani, se ne grize. O neodvisnosti od elit bi lahko govorili le pri mediju, ki bi imel prostovoljno naročnino in bi odgovarjal samo svoji publiki, samo tak medij bi imel moralni kapital za naziv javnega servisa. Miselno rokohitrstvo vsebuje tudi Zakon o RTV, ki od javne hiše terja “nepristransko” poročanje. Še za ustavne sodnike si priznamo, da niso, ker ne morejo biti, nepristranski, ker je vsak razmišljujoč človek homo politicus s političnimi preferencami, in imamo leve in desne ustavne sodnike, za novinarje velja pa presumpcija nepristranskosti, ki je še ustavni sodniki niso sposobni. Da ne omenjamo, da zakon govori o RTV kot “verodostojnem” viru informacij, i.e. o orwellovskem “ministrstvu za resnico”. Bolnik s Kolodvorske je zrel za masovni bojkot plačevanja prisilne naročnine, odrasli ljudje si zaslužimo pravico sami odločati, na kaj, če sploh kaj, se bomo s svojim denarjem naročili, kratenje te pravice kaže na ponižujoče in pokroviteljsko nezaupanje politiċnih elit do državljanov, ki da rabijo državni medij, da jih drži za rokco in jim razlaga svet, drugi mediji pa si zaslužijo pošten konkurenčni boj. Težko je razumeti, zakaj desnica ne izkoristi mobilizacijskega potenciala osovraženosti RTV in splošnega risentimenta do privilegiranih prejemnikov javnih sredstev.