Dvomim, da bo kdorkoli plačal €90 mio za ŠL brez zelo konkretnih garancij, da bo imela tudi vnaprej monopol na športne stave. Ker če se bo trg res obetal liberalizirati, kot nakazuje odgovor vlade na poslansko vprašanje (in s tem sistem harmoniziral z EU), postane ŠL vredna samo še drobiž, njen produkt ni konkurenčen naboru dogodkov, sofisticirani uporabniški izkušnji in boljšim kvotam mednarodnih ponudnikov športnih stav. Vloga ministra za finance je tu ključna, njegove odločitve določajo vrednost ŠL in kot tipičen slovenski funkcionar razmišlja takole, če ohranim socialistični monopol, ekipa okrog OKS zasluži desetine milijonov, edino prav je, da imamo tudi mi, i.e. jaz, nekaj od tega, njim bo še vedno ostalo dovolj, meni se pozna pa vsak milijon. Malo bi se sicer blamiral zaradi nedoslednosti, ampak ne bo prvič. Argument mu bo pa, kot vedno, ko se brani loterijske monopole, da gre za reveže in invalide, čeprav sistem bolj generira privilegije “nevladnih” funkcionarjev, kot neko k
6. decembra je provladni portal Necenzurirano, ki ga sicer neposredno upravlja ožji krog predsednika vlade in Svobode Roberta Goloba, poročal, da "propada" tudi drugi poskus prodaje družbe Športna loterija in igre na srečo, ki naj bi jo kupila češka igralniška skupina Fortuna Entertainment Group. Kupnina naj bi sicer znašala visokih 90 milijonov evrov. Toda globoko v ozadju te (ne)prodaje se morda skriva celo največja afera Golobove vlade doslej.
Največji lastniki in ključni prodajalci Športne loterije, Olimpijski komite Slovenije pod vodstvom Franje Bobinca, tudi predsednika nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, Nogometna zveza Slovenije in njen predsednik Radenko Mijatović ter Smučarska zveza Slovenije, ki jo vodi Enzo Smekar, so - tokrat menda trdno odločeni, da Športno loterijo prodajo - za sam postopek prodaje najeli finančnika Luko Vesnaverja (ION advisory svetovanje, d. o. o.), ki je pravkar postal tudi novi član nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke. Vesnaver je po
Wow, najboljši Pertinačev tekst, kar sem jih kdaj prebral, pomete z vsemi kvazianalitiki v Delu, Umetnosti prožnega ipd., lucidna analiza, pronicljivi uvidi, insajderski vpogledi in še bogat jezik povrhu, ču-do-vi-to. Da so Meščov, Vrečkova in Kordišin samo kruhoborske karikature levičarstva in da so tzv. levičarji dejansko postali privilegirana elita, korupten establišment, proti kateremu je vsak svobodoljuben človek že po defaultu, je pa itak že dolgo jasno. Ta država je take sorte, da morajo zmerni levičarji po srcu voliti "desničarje".
Staroste slovenske tranzicijske levice, bivši komunisti, z Milanom Kučanom in ostalimi na čelu, so se generacijsko zaljubili v Luko Mesca in tovariše. Videli so jih kot svoje simbolne vnuke in prave politične naslednike. Prejšnja generacija, z Borutom Pahorjem in Igorjem Lukšičem, jih je namreč korenito razočarala.
Piše: Aljuš Pertinač*
Pravijo, da je atletika kraljica športov. Glede na to, da si je antistranka Levica pred tednom dni izvolila oziroma bolje rečeno izbrala novo kraljico Asto Vrečko, je prav, da začnemo z njo. V atletiki, pri tekih na daljše proge, maratonih in tako naprej, uporabljajo tako imenovane zajce. Gre za pomoč tekačem v obliki spodbujevalcev ritma, po domače zajčkov, čisto uradno pa tempo tekačev. Uporabljajo jih tudi na ljubljanskem maratonu. Tam so vidno označeni in opremljeni, naloga ostalih tekačev pa je, da se ustrezno razporedijo po startnih blokih - seveda morajo pri tem realno oceniti svojo pripravljenost oziroma ciljni rezultat teka - in jim, po svojih z
Kadunc spet s presenetljivo nizko stopnjo pismenosti in razumevanja; za nedoločnik označi glagolsko zvezo, ki to ni, uporablja "uprl na", kjer bi moralo biti "oprl na", govori o "uspešni sodbi", kjer gre za tožbo itd., po vsem sodeč niti ne prebere za sabo svojih tekstov. Od prej vemo tudi, da ne govori nobenega svetovnega jezika in je že celo življenje omejen na znanje in informacije iz jugoslovanskega jezikovnega konteksta. Nič hudega za navadnega državljana, za gen dir RTV je pa to boleče pomanjkanje izobrazbe in kompetenc. Ves ta cirkus z bolnikom s Kolodvorske je rešljiv z masovnim bojkotom plačevanja tlačanske prisilnine. Izpad prilivov bi režim prisilil, da začne RTV financirati iz proračuna, s čimer bi se nehalo sprenevedanje o nekakšnem "javnem" mediju in nekakšni pravici javnosti do obveščenosti (česa takega v ustavi ni), ki da jo za nas udejanjajo dobrotniki z RTV. Če je financiranje odvisno od prisilnine, ki je odvisna od zakona, ki je odvisen od države, je to po naravi s
Ko je pevka Tinkara Kovač pred (davnimi) leti dobila glasbenega viktorja, je namesto nje na oder po kipec prišel njen tedanji fant, televizijski novinar Zvezdan Martič, tudi pisec nekaterih besedil njenih pesmi, ponosno dvignil viktorja in zavpil po dvorani: You didn't see anything yet (doslej še niste videli ničesar). Martič takrat zagotovo ni imel v mislih, da bo nekoč predsednik uprave RTV Slovenija (ampak na glasbeno kariero svojega dekleta), saj bi Janez Kocijančič, takrat predsednik (programskega) sveta RTV, če bi mu nekdo predlagal kaj takšnega, prasnil v cinični smeh, je pa Martič že takrat veljal za izjemno ambicioznega in narcisoidnega.
Do danes, po tolikih letih, se je ta njegova neprijetna značajska lastnost še okrepila, zraven pa prišla prav tako zanj značilna koleričnost in nagnjenost k mobingiranju. Tega med včerajšnjo sejo sveta nista mogla skriti, resda z lepšimi besedami, niti "mrka" in osivela Ilinka Torodovski ter Gregor Drnovšek, svetnik s čepico, sicer njegova vel
"kakšnega vsaj "malo desnega" programskega svetnika pa seveda niti blizu." Morda se za večjo uravnoteženost političnega diskurza ne bi bilo slabo izogibati pridevnika desni. Ne zato, ker so pri nas tudi "desne" politične stranke po politikah levosredinske, ampak ker je pridevnik desni preveč nabit z negativnimi čustvi in konotacijami, preveč asociira na diskreditirano RKC, belogardizem in predmoderno "desničarstvo" 20. stoletja. Boljša oznaka bi bila konzervativci, ne v smislu ohranjanja statusa quo, temveč zadržanosti do verske blaznosti, pravičniškega zgražanja in družbenih eksperimentov. Dejansko oznaka desni tudi politološko ni na mestu, ker so moderne konzervativne oz. populistične stranke desno glede tradicionalnih vrednot (družina, zasebna lastnina...), glede delavskih pravic so pa levo. Trumpa je izvolil "delavski" oz. srednji razred, privilegirane elite (mediji, univerze, Hollywood, korporacije…) so bile za Hillary in Bidena. Razkol v družbi ni toliko ideološki, kot je
Da je javno RTV Slovenija, pod najrazličnejšimi krinkami, formati ali fintami, zakoni ali statuti, vedno - od partijskih časov naprej - obvladovala vladajoča politika, že vemo in vsakršna sprenevedanja so tukaj resnično povsem odveč; za tiste, ki razmišljajo s svojo glavo, so pravzaprav žaljiva. O tem so bili napisani celi eseji, tipičen primer takšnega političnega obvladovanja pod krinko "civilne družbe" pa je bil pokojni politik (celo predsednik stranke, predhodnice današnjih Socialnih demokratov) in poslovnež Janez Kocijančič, ki je svet RTV - in to s trdo roko ter zanj značilnim cinizmom - vodil kot "predstavnik civilne družbe", konkretno Olimpijskega komiteja Slovenije.
Toda (programski) svet RTV je bil vedno sestavljen vsaj malo pluralno in je praviloma odražal razmerje sil znotraj državnega zbora. Med vlado Mira Cerarja mlajšega in kasneje med vlado Marjana Šarca je dve tretjini programskega sveta obvladovala leva sredina, med vlado Janeza Janše je približno matematično večino s
Andrej Ferlinc, bivši VDT, v Delu vije roke, da se o “levih” in “desnih” sodnikih ne sme pisati niti v narekovajih in celo v primeru, da so res levi in desni, ker če potem glasujejo v skladu s pričakovanji, vsem postane jasno, koliko je Ustavno sodišče res strokovno in neodvisno. Stroka sporoča, da so za ugled Ustavnega sodišča nujne laži in bajke o cesarjevih novih oblačilih. Narava politične moči je vedno enaka, absolutna monarhija ali liberalna demokracija, na eni strani tlačani, neto vplačniki v proračun, na drugi parazitske privilegirane elite, država je samo fikcija, kjer hočejo eni živeti na račun drugih. Bolnik s Kolodvorske je primer prisilnega kartela in infantilizacije državljanov, češ rabijo "verodostojen" medij, da jih drži za rokco in jim razlaga svet. Če bi pustili ljudem pravico svobodno izbrati, na kaj, če sploh kaj, se bojo naročili in ukinili subvencije medijskemu kartelu, bi ves ta cirkus postal brezpredmeten. Zanimiv socialni in politični eksperiment bi bil maso
Po vsem tem, kar se na politični, medijski in pravni sceni dogaja od 16. februarja dalje, ko je ustavno sodišče z večino glasov (5 proti 3) začasno delno zadržalo ustavnopravno sporno Golobovo novelo zakona o javno RTV Slovenija in posledično že med volilno kampanjo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami tudi začasno ustavilo obljubljeni 100-odstotni politični prevzem javne RTV, s strani sedanje vladne koalicije - pod zdaj že bizarno krinko "depolitizacije", najbrž ni dvoma, da je/bo danes, začetek ob 9. uri in 30 minut, ko je na dnevnem redu znova ta novela, poseben dan D za slovensko ustavno sodišče. Saj bo danes namreč končno bolj ali manj jasno, ali ustavni sodniki odločajo po pravu ali pač na podlagi političnih preferenc, želja in ukazov, glede na dejstvo, da ustavnopravna stroka (kar anonimna loža Pravna mreža za demokracijo zagotovo ni) zelo jasno navaja, da bi odprava začasnega zadržanja, skratka sprememba odločitve istega ustavnega sodišča v isti zadevi, pomenila ne samo ods
Tudi njej ni lahko, zlobni jeziki pravijo, da si je morala za Goloba odtrgati Nicolettijevega od ust.
Najnovejša dokumentirana razkritja (ne)znane preteklosti "prve dame" Tine Gaber in njenih poslov, povezanih s kriptovalutami in surovimi kriptoprevarami, ki jih je pred dnevi na twitterju objavil Mirko Mayer, urednik informativnega programa Planet TV, in povzela ta televizija (tukaj), so tako obremenjujoča, da bi - praviloma in brez večjega pardona - odnesla vsakega predsednika vlade ali kakšnega drugega visokega politika v državah klasične demokracije zahodne (oziroma "jedrne", če hočete) Evrope, le pri nas temu žal ni tako. Nasprotno, z neverjetnim molkom, ki ga ob teh razkritjih škandalozno demonstrirajo večinski mediji, dejansko branijo politika Roberta Goloba, ki se mu zato tudi ni treba nič izjasniti, ničesar pojasniti?!
Medklic: namesto tega mediji skupaj s politiko, kar je več kot očitno, forsirajo ideološke spopade, a to je že druga zgodba.
Toda Golob, kot pravijo naši viri blizu predsednika vlade, je bistveno bolj "osebno občutljiv" na tiste zapise in govorice po družbenih omr
OK, Golobov problem, če ga ne moti poročiti žensko s preteklostjo, kot se temu lepo reče. V ruščini imajo izraz telogreika, v pogovorni angleščini pa zanj Captain Save A Hoe. Kot kaže je v njem vzbudila simptom viteza na belem konju, ki prijezdi in jo reši nadaljnjih eskapad.
Najnovejša dokumentirana razkritja (ne)znane preteklosti "prve dame" Tine Gaber in njenih poslov, povezanih s kriptovalutami in surovimi kriptoprevarami, ki jih je pred dnevi na twitterju objavil Mirko Mayer, urednik informativnega programa Planet TV, in povzela ta televizija (tukaj), so tako obremenjujoča, da bi - praviloma in brez večjega pardona - odnesla vsakega predsednika vlade ali kakšnega drugega visokega politika v državah klasične demokracije zahodne (oziroma "jedrne", če hočete) Evrope, le pri nas temu žal ni tako. Nasprotno, z neverjetnim molkom, ki ga ob teh razkritjih škandalozno demonstrirajo večinski mediji, dejansko branijo politika Roberta Goloba, ki se mu zato tudi ni treba nič izjasniti, ničesar pojasniti?!
Medklic: namesto tega mediji skupaj s politiko, kar je več kot očitno, forsirajo ideološke spopade, a to je že druga zgodba.
Toda Golob, kot pravijo naši viri blizu predsednika vlade, je bistveno bolj "osebno občutljiv" na tiste zapise in govorice po družbenih omr
Glede na track record režimskih medijev se omerta glede Goloba ne zdi ne neverjetna, ne nepričakovana, roke, ki te hrani, se ne grize, Golob obeta RTV zasuti z denarjem davkoplačevalcev podobno kot druge dele ideološkega aparata države, npr. "nevladnike", POP-ov poslovni model temelji na posebnem privilegiju vključenosti v shemo operaterjev, Delo in podobni so pa itak že leta odvisni od subvencij. Nič ne bi bilo čudnega, če bi še Delo podržavili od Petriča in bi postalo obvezno, če hočeš toplo vodo, se moraš v paketu naročiti še na take "velemojstre peresa" kot sta Markeš in Boris Šuligoj. Medij, ki je odvisen od prisilnih naročnin ali subvencij, ki so odvisne od zakona, ki je odvisen od političmih elit, pač ne more biti neodvisen in objektiven, tudi BBC ni. Če bi si novinarji RTV res želeli avtonomijo, bi sami terjali odpravo tlačanske "naročnine", umik države iz medija in priznanje pravice ljudi do svobodne izbire medija. Namesto tega zase trdijo, da so "verodostojen" medij aka or
Najnovejša dokumentirana razkritja (ne)znane preteklosti "prve dame" Tine Gaber in njenih poslov, povezanih s kriptovalutami in surovimi kriptoprevarami, ki jih je pred dnevi na twitterju objavil Mirko Mayer, urednik informativnega programa Planet TV, in povzela ta televizija (tukaj), so tako obremenjujoča, da bi - praviloma in brez večjega pardona - odnesla vsakega predsednika vlade ali kakšnega drugega visokega politika v državah klasične demokracije zahodne (oziroma "jedrne", če hočete) Evrope, le pri nas temu žal ni tako. Nasprotno, z neverjetnim molkom, ki ga ob teh razkritjih škandalozno demonstrirajo večinski mediji, dejansko branijo politika Roberta Goloba, ki se mu zato tudi ni treba nič izjasniti, ničesar pojasniti?!
Medklic: namesto tega mediji skupaj s politiko, kar je več kot očitno, forsirajo ideološke spopade, a to je že druga zgodba.
Toda Golob, kot pravijo naši viri blizu predsednika vlade, je bistveno bolj "osebno občutljiv" na tiste zapise in govorice po družbenih omr
Javnozdravstveni sistem, tako kot vodenje oz. upravljanje vsake organizacije vključno z bolnišnicami, terja managerska znanja in izkušnje, znanje iz stroke je dobrodošlo, ne more pa nadomestiti pomanjkanja sposobnosti vodenja in upravljanja. Tudi Mercedesa ne vodi najbolj strokoven avtomehanik ali šofer, temveč najboljši manager, ki zna sestavljati učinkovite ekipe in iz ljudi potegniti najboljše. Kar se gremo, je relikt samoupravljanja in posledica malikovanja "stroke". Razpolovna doba znanja je danes šest let, 18 let po diplomi je 90% znanja zastarelega, če ne kar povsem ovrženega, in itak nobena slovenska fakulteta v mednarodnem smislu ne pomeni nič, nobene ni med 500 najboljših.
V torek smo na tem portalu že poročali, da je šlo pri intervjuju z Dušanom Kebrom na TV Slovenija (nedelja zvečer, 15. januarja, na 1. programu) zelo verjetno tudi za aktivizem in tako imenovano sistemsko korupcijo.
No, danes objavljamo nov materialni dokaz, ki tej oceni dodatno pritrjuje: namreč, 5. oktobra 2022, začelo se je ob 18. uri, je novinarka informativnega programa in kandidatka za novo direktorico javne TVS Ksenija Horvat na spletni tribuni z izrazito ideološkim naslovom "Ustavimo privatizacijo javnega zdravstva", v režiji znane aktivistične in spolitizirane skupine Danes je nov dan oziroma Glas ljudstva, intervjuvala Dušana Kebra (tukaj), minulo nedeljo pa je Horvatova svoj aktivistični pogovor s taistim Kebrom praktično samo še ponovila na javni TV Slovenija oziroma: skozi javno RTV ga je spravila do tisočkrat večjega avditorija.
Neverjetno, ampak med intervjujem na TVS sta bila celo oblečena podobno - kot takrat oktobra lani, ko je šlo za aktivistično tribuno ... (Bojan
glede RKC in še česa drugega se zdi primerno citirati 3 pravila Roberta Conquesta, slavnega zgodovinarja, poeta in avtorja številnih knjig o ekscesih komunizma: 1. Vsakdo je konzervativen glede stvari, ki jih res dobro pozna. 2. Vsaka organizacija, ki ni eksplicitno desnosučna, prej ali slej postane levosučna. 3. Najbolj enostavno si ravnanja katerekoli birokratske organizacije razložimo tako, da domnevamo, da jo upravlja kabala njenih sovražnikov.
"Je Marka Rupnika res treba vreči levom?"
Piše: Boštjan M. Turk*
Situacija v Sloveniji se slabša. Ne da bi se akterji zavedali, se približujemo razmeram, ki so sprožile državljansko vojno med letoma 1941 in 1945.
Kaj se dogaja, da smo upravičeni formulirati takšno trditev?
Najprej: v državi vlada brezvladje. Ko sem bil deset dni v Parizu, sem se zavedal predvsem ene razlike med Slovenijo in Francijo: namreč, da je Francija pravna država, Slovenija pa ne. Pravzaprav je, le biti moraš na pravi strani. To hkrati pomeni, da ni. Kajti pravica je za vse ali pa ni za nikogar. Za ljudi, ki se ne prištevajo k tranzicijski kontinuiteti, pravna državna ne obstaja. Njih zakon ne ščiti: nasprotno, tu je zato, da se uporablja proti njim. Uporablja se zato, da se ljudi najprej izloča iz javnega življenja (če so v politiki, primer Franc Kangler), potem pa še iz družbe kot takšne. Če se jim grozi, jih ustrezne institucije ne bodo zaščitile. Če nekdo na levici prijavi neko grožnjo, pa se bo zganil ce
