Včasih mi gredo po glavi neumnosti kot je tale. Napisati neke vrste navodila ali priročnik za lažnivce. Namreč, tako težko gledam in poslušam ljudi, ki slabo lažejo, da mi gredo kar kocine pokonci. Pa ni najhuje to, da pač lažejo, ampak to, da so pri tem tako transparentni in meni nič tebi nič kar terajo svojo. Seveda. Saj priznati, da lažeš, je gotovo nekaj najtežjega na svetu. Gotovo. Pa vendarle. Ali si lahko še večji idiot od tega da lažeš nekomu, ki mu je kristalno jasno da lažeš?

Torej, dragi lažnivci! Za uspešno laganje je priporočljivo upoštevati naslednje reči:

Ko lažete, je dobro čim bolj verjeti samim sebi. Osebi ki ji lažete, če se le da, glejte v oči. To naj ne bo nepremično bolščanje. Poskusite biti kar se da naravni. Naj vas ob laži ne peče vest, saj lahko to vaš poslušalec kaj hitro zazna. Preden poveste laž, si naredite dober scenarij. Sklepajte logično. Ničesar ne smete prepustiti naključju. Preden sploh odprete usta, se še enkrat prepričajte o vsaki podrobnosti vaše zgodbe. V kolikor se vam morda del le te zdi vseeno malce privlečen za lase, se vsaj prepričajte, da so trditve, ki jih navajate nepreverljive. Ko vam nalagani v zvezi z vašo izmišljotino začne postavljati vprašanja, se ne umikajte. Na to morate biti vnaprej pripravljeni. Ne izmikajte se odgovoru. Tišina je lahko v vašem primeru zelo sumljiva. Ko odgovarjate, bodite pri tem čim bolj jedrnati. Odgovori naj bodo enostavni, ne pa površni, ker se lahko to kasneje izkaže za usodno napako. Ob vprašanjih ne smete biti nervozni, preveč na trnih ali celo paranoični. Nikdar ne sklepajte, da so vas dobili na laži. Kot zadnje, pa vam polagam na srce, da je navadno najboljša laž tista, ki je resnici zelo blizu.

Ker moj zadnji nasvet zveni precej paradoksalno, se mi poraja naslednje vprašanje: Ali ima po tem takem sploh smisel lagati?

Zakaj so laži sploh potrebne? Zakaj lažete? Iz strahu, da bi bili preveč izpostavljeni, da ne bi bili sprejeti taki kot ste? Da ne bi nečesa ali nekoga izgubili? Da bi nekaj ali nekoga pridobili? Da bi nekaj ali nekoga obdržali? Preden lažete je lepo vedeti, da v življenju ne moreš imeti vsega. Prav tako se je smiselno vprašati komu pravzaprav lažete. Ostalim ali pred vsem sebi? V primeru, da gre za pridobivanje ali zadrževanja nekoga z lažmi, vem, da je občutek vseeno boljši, če to storiš z resnico. Vsak ima pravico do resnice in do lastne odločitve glede na dejstva. Izjemno bi me radostilo, če bi ljudje prevzemali nase odgovornost za svoja dejanja in način življenja, brez da bi na silo vlekli v svoj od laži iznakažen svet tudi nič hudega sluteče neumno naivne butlje (kot sem velikokrat tudi sama), ki pač iz neznanega razloga še vedno verjamejo, da zares slabi ljudje ne obstajajo. Bog ve, da bi bilo zame nekaj najhujšega, ko bi se nekega dne zavedla, da sem živela v laži, v iluziji, v misli, ki sploh ni bila realna, to pa samo zato ker človek, ki sem mu zaupala ni premogel dovolj človeškega dostojanstva, da bi bil lahko resničen.

Dragi lažnivci. Ne pozabite tudi na človeško intuicijo. Včasih ta pove več, kot milijon izrečenih besed. Laž se vidi. Materializira se povsod okrog človeka. Tudi izgube zaupanja ne gre podcenjevati. Ko intuicija naredi svoje in postane lažnivec sumljiv, se črv dvoma nalaganemu zarije tako globoko v možgane, da bo tudi najbolj podlo prepričevanje brez haska. Dokazano ali ne, boste krivi. Ko pa je laž dokončno dokazana in overjena, zaupanja ne boste videli nikoli več. Ostali boste točno to kar ste bili že prej. Zgolj lažnivci. In to s sila kratkimi nožicami.