Prejšnji teden sem pisala o kontroli in zaupanju v zasebnem življenju, danes pa bi s to temo rada nadaljevala, premaknila pa bi se na širše področje. Velikokrat razmišljam o odnosih učitelj- učenec in pa delodajalec-delavec. Zdi se mi, da v tem času tudi na teh relacijah prihaja do patološke kontrole in nezaupanja.

Mojo misel bom začela s študentom(učencem, vajencem), ki se priučuje določene stroke, obrti ali poklica. Glede na moja opažanja ter izkušnje, se dogaja naslednje. V fazi zdrave radovednosti učenca, ko ta še z velikim veseljem vpija vse informacije, ki so mu na razpolago kar se tiče izbrane stroke, se ga vse prepogosto pri tem omejuje in zavira. Namesto, da bi učitelj delil vse svoje znanje s katerim razpolaga(v kolikor naleti na zanimanje), ta pogosto informacije posesivno drži zase, kot sveti gral. Neumno se mi zdi, da morajo nadobudni učenci, do njih priti po predolgih poteh, z lastnimi izkušnjami, ko pa bi lahko v teku učenja znanje pridobili tudi v obliki posredovanih izkušenj učiteljev. Miselnost: »Jaz sem se moral do vsega dokopati sam, pa naj se še drugi«, me žalosti. In tako se pri nas dogaja, da so pri opravljanju praks, študentje velikokrat hudo razočarani, saj ne dobijo dovolj uporabnih in vrednih informacij, ki bi jih zadostno vpeljale v začetek delovanja v določeni stroki.

Podobno lahko vidimo kasneje na delovnih mestih. Za primer bom dala družinska podjetja(obrtniki). Najprej vzemimo v obzir človeka, ki iz nič ustanovi podjetje. Jasno nam je, da je navadno za kaj takega potrebno ogromno energije, časa, volje, pogosto tudi strasti, vizij in požrtvovalnosti. Večina lastnikov takih podjetij, le ta kot dediščino, po lastni upokojitvi prepusti svojim otrokom. Značilno za naš prostor je, da tudi po upokojitvi, z veliko težavo izpustijo vajeti iz rok. Morda so si med tem, ko so njihovi otroci odraščali mislili nekaj v tem stilu: »Mojim otrokom, pa tega ne bo treba. Naj imajo lepo otroštvo!« In ker jih v času odraščanja niso naučili ne odgovornosti, ne delovnih navad in končno niti zares obrti s katero se ukvarjajo, se vse prevečkrat dogaja, da otroci, ko odrastejo niso zares sposobni upravljanja z družinskim podjetjem. Tako dobimo veliko upokojenih obrtnikov, ki ostanejo do »smrti« privezani na podjetja, ki so jih ustanovili in zdaj že odrasle, zafrustrirane otroke, ki se sprašujejo zakaj jim starši ne zaupajo. Kaj ima to opraviti s prej omenjenimi učenci in študenti? Prav tako gre v veliki meri za posesivno zadrževanje informacij in kontrolo, na račun pridelanih žuljev v preteklosti. Pa niso le družinska podjetja tista. Podobno se dogaja tudi drugje, le, da tam ne gre za družinske odnose. Prepričana sem, da se vam je že kdaj zgodilo, da vam kot novincu na delovnem mestu nihče ni hotel pomagati pri uvajanju in z vami deliti svojih izkušenj.

Kot ste že verjetno razbrali, tokrat govorim o kontroli nad informacijami in nezaupanju do naših potencialnih naslednikov. Človeško je sicer, da je za nas delež, ki ga prispevamo v nekem podjetju ali stroki, neprecenljiv, ker je to NAŠE delo. Dobro, pa se je zavedati, da se bo svet vrtel naprej tudi, ko nas več ne bo. Dajmo mladim priložnost in zaupanje!