Članek
Ogabno potrošništvo
Objavljeno May 06, 2014

Danes sem bila v nakupovalnem centru v ljubljani in opazovala ljudi. Že dlje časa se čudim načinu razmišljanja, ki se je razpaslo zadnja leta. Kot, da ničesar več nebi uporabili do konca. Človek se na nobeno stvar sploh več ne naveže. Novo, boljše, v koraku s časom. Ni popolnoma, kot si si zamislil? Brez problema! Kupi novo!

Nedolgo nazaj sem nesla na servis svoj mobilni telefon. Prijazna prodajalka(nedvomno zaposlena preko študentskega servisa), je prevzela telefon, naredila zapisnik o »reklamaciji« in svojo uslugo končala s stavkom »That’ s about it«. In pa »Zakaj si pa raje ne kupite novega telefona?« Debelo sem jo pogledala. »Kako to mislite? Zakaj bi si ga pa? Moja pogodba poteče šele čez eno leto.« Zamahnila je z roko in me pogledala, kot bi si mislila o meni da sem malce čudaška. »Ah, jaz sem ravno prejšnji mesec plačala 300eur za novega. In mi pogodba prav tako še ni potekla. Ti  telefoni so narejeni za eno leto.« Moje misli ob tem odgovoru niso bile ravno prijazne, niti hudo miroljubne ne. Deklina, ki na delovnem mestu uporablja fraze, kot so »That’ s about it« in to verjetno pri vseh strankah, tudi takih, ki morda teh modernih načinov komuniciranja sploh ne razumejo, mi pa že ne bo solila pameti. Ali je problem v tem, da sem malce lesena? Ne. Če sem dobila telefon ob podpisu pogodbe za dve leti in zanj celo doplačala, naj mi ga popravijo. Potrošna roba. Zanima me kam gredo vsi ti »odrabljeni« telefoni, ki morda celo še delujejo in kdaj bo zmanjkalo prostora za vse kar ljudje na tak način odvržemo.

In ni vraga, dober teden po tem, se mi je pripetila še ena situacija, ki mi je dala misliti. Kupila sem nov računalnik. Ker sem preudarna oseba, sem si ob nakupu doplačala Kasko zavarovanje za le-tega.  Za primer če ga slučajno s čim polijem, mi pade na tla, oziroma se mi zgodi kakšno podobno nesrečno naključje. Prodajalec mi je ob podpisu pogodbe z zavarovalnico svetoval, naj računalnik, če mi ta morebiti res ne bo všeč, ali bom imela z njim »težave«, enostavno vržem ob tla, ga prinesem nazaj k njim, zavarovalnica pa mi bo plačala novega, ki si ga bom celo lahko sama izbrala.

Možno je, da mi bo tole pisanje kdo zameril. Ampak lepo vas prosim, ljudje božji! Kakšen absurd! In kakšno ogabno potrošništvo! Sprašujem se, zakaj ni več tepcev, kot sem sama, ki bi razmišljali podobno. Meni se to enostavno ne zdi prav in ne fer in se ne sklada z nobenim od mojih principov. Mislim, da je postalo tako obnašanje in tako »hvatanje krivin«(kot pravijo južni bratje), ena od slabših značilnosti te družbe. Na žalost. Pa vidimo kako dobro nam gre in kako neizmerno smo zadovoljni s svojim obstojem. Resno. Kar je preveč je preveč.

Prepričana sem, da »prelahko« in prehitro pridobljene stvari niso tiste prave. Rajši si s tistimi nekaj tolarji, ki jih imam, vsake toliko privoščim nekaj, kar mi je res všeč in si s tem naredim neizmerno veselje. Če bi to dobila vsak dan, bi življenje postalo prekleto dolgočasno. Jaz bom svoje telefone, računalnike in ostale pripomočke, izrabila do kraja. Pa še navežem se nanje, trapa. Vi pa delajte kakor vam pravi srce. Vseeno pa vam povem, da se mi zdi take vrste potrošništvo, kot sem že prej omenila, ogabno.