Sedim na vrtu pred hišo. V tisti luknji, pod mostom, čisto zraven Krke. Čudovit vrt je. Tak s prastarimi, ogromnimi drevesi. Vse cveti. Magnolije, glicinije, ringloji. Njihov vonj se meša z vonjem po žganju, ki prihaja iz kozarca, ki ga držim v roki. Po mostu hodijo ljudje. Vsake toliko se kdo ozre navzdol. Vseeno mi je. Stol sem si postavila prav na sredo vrta. Na sonce. Dobesedno vlivam vase. Tečejo mi solze in občutek imam, da niti za sekundo več ne morem prenašati svojega bednega življenja.

Steklenico sem potegnila iz kuhinjske omare. Skrita je bila za kuharskimi knjigami. Domače orehovo žganje. Sladko-grenak okus mi povzroča slabost. Kar pa ni niti približno primerljivo z razbijanjem srca in stiskanjem v prsih, ki ga poskušam utopiti z alkoholom.

Počutim se kot zadnje govno na svetu. Osamelec. Izpljunjena koščica. Taka brez jedra. Brez možnosti novega življenja v sebi. Alkohol ne pomaga. Sedim tam in jokam. Ne vem več kaj drugega naj. Obhajajo me samomorilske misli. Ne gre več. Nimam ne moči, ne volje, ne energije, ne upanja. Potem pa z muko obrnem glavo proti levi in pogledam Lajko, ki leži na soncu in me zbegano pogleduje. Psi so tiho. Nič ne rečejo. Vidijo pa. Tiste dni mi je bila nenehno pod petami. Kot bi me varovala pred nečim. Nasmehnem se ji in pomislilm, da je ona edino bitje, ki me drži na površju. Ona drži moje srce in me sili da se borim naprej. Moje lepilo.

Žganje me je naredilo težko. Bolečina ne preneha niti za trenutek. Le solze tečejo še bolj. Ljudje pogledujejo navzdol, jaz pa hlipam v prazno, brez ene same ideje kako naj se premaknem.

Začne me obhajati morilska utrujenost. Kar razveselim se je. Opotečem se navzgor proti stanovanju z upanjem, da bom, če se vržem na posteljo morda zaspala in se vsaj za nekaj ur popolnoma izničila.

Leže na postelji mi postane jasno da zaspala ne bom. Začnem se obupano premetavati in siliti svoje misli, da bi se izklopile. Brez uspeha. Le stopnjujejo se. Srce začne spet divjati. Dvakrat z glavo udarim ob steno, tako, da bi malce presekala divjanje v sebi. Ne razumem dobro kaj se dogaja. Napad panike? Osamljenost, kot gosta megla, kot nekaj kar me popolnoma loči od ostalega sveta, postaja popolnoma nevzdržna. Odtujenost. Izgubljenost.

Na misel mi pride samo ena oseba, ki bi jo lahko poklicala. Nekdo, ki mi je vedno stal ob strani. Pograbim telefon. Za čuda me ni niti več sram stanja v katerem sem. Ko zaslišim njegov glas, začnem obupano hlipati in govoriti stvari brez pravega smisla, v upanju, da me bo odrešil. Da ne bom več sama, da bo pogladil ostre robove, da mi bo morda pomagal najti vsaj eno prisebno misel na katero se bom lahko oprla.

Kot vedno pride. Odpelje me ven od tam. Pogovarja se z mano in poskuša slediti mojemu nepovezanemu monologu. Nadere me in mi reče da sem neumna. Da si kopljem jamo. Kupi mi čokolado in me prisilil da jo pojem. Jezen je. Pa niti ne name. Jezen je, ker ga boli, da me vidi tako. Vpraša me: » Kje je zdaj on? Zakaj kličeš mene? Kje je on?«  Vem, da bi ga najrajši poiskal nekje pijanega  in mu razbil gobec, ker me je tako uničil. Pa tega ne naredi. Po izrazu na njegovem obrazu, ko me gleda, vidim, da se zadržuje. Pusti mi, da goltam svojo bolečino sama, ker je moja. Hvaležnosti, ki jo ob tem čutim sploh ne znam izpljuniti. Sedim  z njim tam na klopci in se tresem. Olajšano, ker vsaj za trenutek vem, da imam prijatelja, ki si ga upam spustiti blizu. In jasno mi je, da bo trenutek minil takoj, ko me bo odpeljal nazaj domov in se tako kot vsi normalni ljudje vrnil v svoje urejeno življenje.  

Da se bom znašla spet sama v praznem stanovanju in da se bom zvečer spet skrila, ko bom slišala korake na stopnicah. Da se bom pokrila čez glavo, izklopila računalnik, pogasnila luči in igrala, kot da trdno spim. Da bo jezen. Da bo loputanje in razbijanje. Da bo sam sebi mrmral jezne pijane besede. Da bo znorel, če mu bom karkoli odgovorila. Da bo katerikoli izraz na mojem obrazu povzročil slepi bes.

Zato se bom raje skrila. Skrila in poskusila utišati razbijanje srca v sebi, ki bi me lahko izdalo.