Rada bi spala.

Prespala bi cel dan.

Da se nebi zavedala ničesar,

Da bi sladka nevednost tiho zapolnila prazne kotičke v mojih možganih,

kot mehka vata in občutek topline v prsih.

Pa mi misli ne pustijo.

Zaletavajo se v prazne stene moje podzavesti.

Zdi se mi da lahko vsakič celo zaslišim odmev,

ko se odbijejo nazaj v center.

Postelja se narahlo trese.

Vem, da nič od tega ni resnično,

Da je le produkt teh misli,

pa vendar.

Živo je.

Troši me.

Počutim se kot na novo pognali popek na katerega je padla slana,

kot list, ki ga lahko kadarkoli odpihne.