Vozil sem proti Zeleni jami, verjetno prehitro. Spreševal sem se, kaj je tisti zoprn občutek v prsih, ki mi ne pusti ostati brezbrižen in pustiti za sabo. Kljub Konju. Tisti dan sem zaužil precej heroina, pa vendar, se nisem počutil niti najmanj visoko. Počutil sem se precej nizko in osamljeno. Bil sem jezen. Besen. In še vedno sem videl kako so se bliskale njene oči, ko mi je skoraj ukazala naj jo odpeljem domov. Meni ne bo nihče ukazoval. Nihče me ne bo vezal nase. Sem svoboden, da lahko delam kar se mi zahoče. Kaj je že rekla? Da sem patetičen, da bi si raje takoj prerezala vrat, kot, da bi se spustila na moj nivo? Kaj pa je pričakovala od mene? Patetičen…

Parkiral sem pred blokom in jezno bcnil pločevinko piva, ki se mi je znašla na poti. Povzpel sem se po stopnicah in začel nervozno odklepati vhodna vrata stanovanja. V oči me je zbodla bedna oprema in zaničevalno sem odsunil vrata svoje sobe. V kuhinji je sedel Jani, kot vedno žulil pločevinko piva in si pripravljal joint. Ko me je slišal vstopiti, se je zdrznil. Kakšen idiot! Že sam pogled nanj me je spravljal v bes. Kot, da ima kakšno možnost pri njej, heh… Že sama misel na to, da bi se je lahko dotaknil je v meni sprožila željo, da bi ga zbrcal do nezavesti. Kaj za vraga pa me sploh briga če se je kdo dotakne? Moral sem opomniti samega sebe, da sem nanjo jezen.

Kljubovalno sem vstopil v kuhinjo, brez, da bi ga pozdravil in si natočil kozarec vode.

»O…dober dan.« Je rekel cinično.

Ostal sem tiho in mu obrnil hrbet.

»Tebe pa dolgo ni bilo na spregled.« Je nadaljeval, še vedno s tistim zoprnim tonom.

»Brigaj se zase!« Sem zabevskal skozi zobe. »Prišel sem še po zadnje stvari.«

»Zadnjič sem srečal tvojo prijateljico.« Je nadaljeval, kot, da bi me preslišal in se hinavsko nasmejal. »Bojim se, da sem ji nevede povedal nekaj, kar bi ti raje videl, da bi zadržal zase. Se opravičujem, vendar pa…kako pa lahko pričakuješ, da bom vedel, za tvoje romantične namene? Je pa cuker tale Taja, ni kaj, to ti moram priznati!«

Ko sem zaslišal kako je izrekel njeno ime, me je zvilo v želodcu in se mi stemnilo pred očmi. Torej, to je bilo. Jani. Lahko bi vedel. Čutil sem, da me provocira in, da samo čaka, kdaj mi bodo popustile zavore. Nisem mu hotel privoščiti zadovoljstva. Prisilil sem se, da sem ostal miren.

»Še enkrat ti povem, brigaj se zase!« Obrnil sem se in odšel v svojo sobo, kjer sem v naglici pobral tistih nekaj stvari, ki so še ostale tam, od dneva, ko sem bil nazadnje v Ljubljani. Zadnjič sem se ozrl po sobi in se grenko spomnil vseh svojih občutkov, ki so me pripeljali do tega, da sem se jo odločil najeti. Adijo, Ljubljana.

Za sabo sem zaloputnil vrata, ne da bi se poslovil in stekel navzdol po stopnicah.

Avtomobil je bil mrzel. Mrzel volan. Zrak se je, ko sem izdihnil spremenil v meglico. Radio sem pustil molčati in odpeljal iz parkirišča.

Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako je moje telo sposobno določene stvari početi avtomatsko, popolnoma brez razmišljanja. Bilo je skoraj, kot bi imel funkcijo avtomatskega pilota. Cesta je bežala mimo, brez, da bi se zavedal, da sploh vozim. Nekoliko sem se pomiril, vendar pa mi njen obraz še vedno ni izginil izpred oči. Tistega dne, preden je eksplodiralo, torej, ekspoldiralo je morda premočna beseda, v resnici je najin prepir, če mu lahko sploh tako rečem, potekal strašljivo mirno in brez obtoževanja, je bila videti otožna. Vdana v usodo. In v tistem trenutku sem začutil in razumel zakaj. Ne, ona ni želela biti na drugem mestu. V resnici ni bila nikdar na drugem mestu. Vedno prva. Izžgala mi je oči v prvem trenutku, ko sem jo zagledal in nisem si mogel več pomagati, da se nebi trudil z njo vzpostaviti stika. Kljub Maji. Ali sem ji kdaj povedal za Majo? Ne? Nisem mogel verjeti sam sebi, pa vendar ji v resnici nikdar nisem povedal. Le pripeljal sem jo s seboj. Nisem hotel, ampak drugače ni šlo. Ko naju je zagledala je okamenela, to sem opazil, vendar pa je kasneje delovala presenetljivo brezbrižno. Le kaj se ji je takrat dogajalo v glavi?

Njen ponos je bil nepremagljiv. Vsa se je obdala v oklep, ves čas kar sva se videvala je moralo biti tako. Čutila je nekaj neobhodnega med nama. Nekaj neobhodnega, kar sem se sam trudil narediti obhodno, vendar pa ni šlo. Nekoč me je vprašala kdaj me bo spet videla. Stvar me je spravila v bes. Rekel sem ji, da se tako počutim pod pritiskom. Nikdar ni vztrajala. Rekla je le: »Max, navadno ljudem, ki jih imam rada ne želim dajati občutka, da so pod pritiskom.« in utihnila.

Tistega dne sem ji rekel, da je hladna ženska. V resnici je tako delovala. V tistem trenutku pa sem razumel, da je pogled, ki sem ga včasih opazil v njenih očeh pomenil hrepenenje in vdanost.

Kako je mogoče, da sva se tako navezala en na drugega?

Tema v katero je bila zavita cesta me je nekako razžalostila. Zdelo se mi je, da sem tistega dne začutil, kakor, da bi mi rekla adijo. Njen upor, prvič odkar sem jo spoznal in njeno dostojanstvo, sta me pustila popolnoma na tleh. Brez izgovorov. In v resnici sem se počutil patetično.

Avtomobil, ki je na mrazu oddajal pokajoče zvoke ohlajajajoče se kovine, sem parkiral na dvorišču in se stresel od mraza. Neodločno sem stopal sem ter tja, kot se ne bi mogel odločiti in stopiti proti vhodu.

Podoba mojih staršev, ki se mi je prikazala, očeta, ki je verjetno gledal televizijo in mame, ki je gotovo še zmeraj pospravljala po kuhinji, me je spravljala ob pamet. Torej, zdaj si spet doma, ti izgubljeni sin. Treba je paziti nanj, saj ni slab, ampak le preveč labilen. Tista narkomanka ga je speljala na kriva pota, prej je bilo vse v redu. Torej. Zdaj si spet doma. Imeli smo občutek, da se nekaj spreminja, morda kakšno dekle, nova ljubezen, stanovanje v Ljubljani in vse tisto navdušenje, ko si se vsak vikend odpravljal od doma… Lahko sem bral njihove misli. Še dobro, da se je starejša hči ustalila, kaže, da ji gre kot po maslu. Vsaj eden od otrok jima dela veselje in da o vnukih niti ne govorimo.

Ponovno sem se stresel, tokrat ne od mraza. Ali je res konec, takole se bo končalo? Meni nič, tebi nič? Razšla sva se kot dva, ki se nista nikdar poznala…ali imela rada…ali razumela drug drugega. Taja je bila moja svetla točka, moj zagon, ko sem bil z njo sem čutil kako se mi po žilah pretaka kri. Prepovedano. Ali res? Ko mi je pripovedovala stvari,  se je njen obraz spreminjal v nešteto čustvih, včasih sploh nisem dobro vedel kaj mi govori, že samo sedeti zraven nje je bilo dovolj. Oddajala je nekaj, kar mi je dajalo čutiti, da je vse možno. In njene oči… Zadnjič so se mi zdele ubite, nobene iskrice več zame. Vraga. Res sem zamočil. Le kako sem mislil, da se bo vse izšlo. Maja… Ni se mi ljubilo niti razmišljati o njej. Včasih sem se počutil, kot bi imel okrog vratu vozel, ne pa punco, ki jo imam rad. Začutil sem jezo. Po svoje sem jo sovražil. Pa vendar, nekoč sem jo ljubil. Ali je imela Taja prav? Morda pa res nimam jajc… Ne, nimam jajc, preveč je stvari ki me vežejo. Počasi in z grenkobo sem stopil proti vhodnim vratom in odklenil.

»Maxi, si ti?« sem zaslišal mamin glas. Nisem se zmenil zanjo. Brez pozdrava sem se povzpel proti svoji sobi in se v temi vrgel na posteljo. Iz žepa sem potegnil mobilni telefon in vklopil zvok zvonjenja. Osem zgrešenih klicev. Zavzdihnil sem in upal, da bo odnehala. Narobe.

»Ja.« Sem se nejevoljno javil.

»Max?! Zakaj se mi ne javiš!« je jezno zavpila Maja.«

»Sem ti rekel, da te pokličem jaz, ko bom lahko!« sem zasikal.«

»Kje si bil?«

»V Ljubljani.«

»Do zdaj?!«

Pogledal sem na uro, ki je kazala pol enih.

»Ja. In?«

»Kaj si počel do zdaj v Ljubljani?«

»Bil sem pri prijatelju in v stanovanju. Ne razumem zakaj ne odnehaš in greš enostavno spat!«

»Hotela sem te slišati.«

»Nehaj.«Sem na pol zavpil. »Če ti rečem, da te bom jaz poklical, to tudi mislim!«

»Max…kaj ti je?«

»Nič. Pusti me pri miru in pojdi spat.«

»Ne vem zakaj se tako obnašaš…«

»Ker bi imel rad mir, zdaj pa že nehaj! Se slišiva jutri.«

»Dobro. Pokliči me.« Slišati je bila prizadeta. Bilo mi je vseeno. Izklopil sem telefon.

Iz žepa sem povlekel zavojček horsa in ga odprl. Nekaj ga je še bilo. Mi vsaj ne bo treba skrbeti do jutra. Naredil sem si črto. Po dveh cigaretah, ki sem ju z užitkom povlekel vase, so se mi stvari zazdele manj brezizhodne. Kaj pa če se jutri vrnem v Ljubljano? Lahko bi kupil heroin, seveda, če mi bo uspelo kje izbrskati kakšen dinar….In pokličem Tajo? Gotovo se bo oglasila. Vesela bo, da sem jo poklical in vse bo v redu. Zadovoljen s svojo odločitvijo sem se zleknil na posteljo. Od udobja in občutka, ki mi ga je vzbujal heroin so se mi začele zapirati oči.