Članek
Spet na konju
Objavljeno Nov 20, 2014

Spet na Konju. Po vsej kolobociji iskanja in čakanja in poleg tega sem bil še brez telefona, sem končno sedel v avtu z zavitkom v žepu. Zapeljal sem na nekakšno poljsko pot, na obrobju Ljubljane in tako stal nekaj časa parkiran. Moji občutki so bili nekje med, vrži stran idiot in kakšno škodo pa mi lahko naredi en gram. Na koncu sem seveda naredil, kot je bilo pričakovati. Povlekel sem polovico.

Moja toleranca se je v preteklem času precej znižala. Občutek je bil peklensko dober. No stari, če ne zaradi drugega, se je splačalo narediti pavzo zaradi tega. Zagrnila me je mehka, topla meglica in rahlo prekrila vse dogodke zadnjih dveh dni. Majčkeno. Seveda, so dejstva ostala dejstva, le da se me niso več tako ostro dotikala. Takrat sem začutil, da pogrešam Majo. Čudno. Nikdar je nisem pogrešal, vsaj ne pred kratkim, vsaj ne kakšni dve leti. Bil pa je tisti občutek. Tisto ozadje, vedenje, da nisi sam. Kakšna laž! Max, midva veva, da sva že od nekdaj sama. Popolnoma sama, razgaljena, kot sveže truplo pred mrhovinarji. Tako pač je. In Maje ni več. Zdelo se mi je nedoumljivo. Ni je več. Čisto zares. Kako minljivo je vse skupaj, kako nemogoče je to doumeti. Kako lahko nekaj takšnega, kot človeški um kar izgine? Gledam se in poslušam se znotraj sebe. Kako lahko tole kar izgine? To je vendar najbolj živa in resnična stvar kar jih je… Sam sem center svojega vesolja in podobno sranje. In moj center je spet na konju. V galopu, trenutno.

Začutil sem, da moram domov. Nazaj k bistvu, k epicentru. Gotovo so bili vsi v skrbeh zame. Govorice se širijo kot ogenj in ne dobijo me na telefon. Obrnil sem avtomobilski ključ in pritisnil na gas. Brzina, poživljujoča, in pokrajina, ki je bežala mimo. Glasba kot gonilo, kot vzpodbujevalec, kot metronom. In moji avtomatični gibi, ki so upravljali avtomobil. Zdelo se mi je, kot, da se postavljam nazaj na mesto. Tam je tvoje mesto Max, naredi kakor je prav. Pogovori se s starši, pusti naj te tolažijo in, o bog, tolažbe si potreben. Takšne ali drugačne. Človeško sočutje včasih prija, pa tudi, če je usmerjeno v napačno smer. Iztrgaj si srce, zakoplji ga in vanj posadi hrast. Srce je nesmiseln organ. Vsaj s čustvenega vidika. Čustvena inteligenca in podobno sranje. Življenje s konjevega hrbta je bolj enostavno. Bolj gladko, bolj ostro.

Na dovozu pred hišo sem zagledal kako se nekdo prestopa. Bila je sestra, ki mi je, ko me je zagledala prihajati, pomahala in si vidno oddahnila. Pustila me je, da sem odpeljal mimo in parkiral avto.

Ni se mi mudilo. Počasi sem se postavil na noge in se pretegnil. Bilo je skoraj brez občutkov. Nisem čutil nikakršne žalosti, občutka, da je umrla Maja sploh ni bilo več. Le potrtost, v smislu, pustila si me za sabo…Smešno pa je bilo, da te misli sploh niso bile namenjene njej, ampak Taji. Počutil sem se prav patetično sam. Kot, da me je zapustil cel svet in pri tem občutku mazohistično užival.

»Max! Kje pa si bil?! Mama je vsa iz sebe. Nismo te mogli dobiti na telefon!«

»Em…ja. Ker sem ga razbil.«

»Kaj pa se je zgodilo?« Gledala je moj razpraskan obraz in obliž, ki je pokrival ureznino na licu.

»Ah…bil sem v gorah…in sem padel. In razbil telefon.«

»Celo noč si bil v gorah?« Gledala me je nekako pomilujoče, kot, da se ji smilim.

Odkimal sem. »Spal sem pri prijateljici.«

Kot bi se končno le odločila, je stopila proti meni in me objela.

»Žal mi je Max.«

Pokimal sem in ostal tiho. Vedel sem, da se bo ista scena v prihodnjih dnevih še neštetokrat ponovila. Kako ostati verodostojen, kako igrati žalost, kako izpeljati, da nebi nikogar prizadel, da se mi nebi čudili? Zaželel sem si miru. Odvlekel sem se proti vhodu in jo pustil, da je gledala za mano.

V hiši je bila čudovita tišina, za hip sem že pomislil, da se mi bo uspelo izmuzniti po stopnicah navzgor, brez, da bi me kdo zaznal, potem pa sem zaslišal mamin zaskrbljen glas.

»Max? Si ti?« V Trenutku je pritekla na hodnik in me nejeverno gledala, kakor, da bi pravkar nekoga zagledala lesti iz groba, ali kaj takšnega.

»Ja mami, padel sem…razbil telefon in spal pri prijateljici. Nisem vas mogel poklicati brez telefona, ne?«

»Mislila sem, da se ti je kaj zgodilo…Majina mama je rekla, da te je nazadnje videla, ko si zbežal iz bolnice…in, da sta se kasneje pogovarjala po telefonu….Max…žal mi je… kako si?« Stopila je proti meni, da bi me objela, prav tako kakor malo prej sestra.

Avtomatsko sem se pomaknil korak nazaj in jo prazno gledal. Na njenem obrazu sem videl strah in žalost. Le kaj ji hodi po glavi? Boji se, da bom končal isto kot Maja. Če se nebi zadrževal, bi prasnil v smeh.

»Si kaj lačen?« sem jo zaslišal, kar je bilo še neznansko bolj smešno kot misel malo prej. Zasmejal sem se skozi zobe, nisem hotel, pa vendar. Slišalo se je kot nekakšno sikanje.

»Em…no veš…skrbi me zate…saj vem, da ti v tem trenutku verjetno ni do hrane…«je rekla potrto in hkrati razumevajoče. Stala je tam in ni vedela kam z rokami, popolnoma zbegana.

»Majina mama bi te rada videla…klicala je že štirikrat…kaj naj ji rečem, če še enkrat pokliče?«

»Kdaj bo pogreb?« sem zaslišal svoj glas, ki mi je zvenel tuje.

»Jutri ob šestih.«

»Reci ji, da bom na pogrebu…če me želi videti.«

Obrnil sem se in jo pustil samo na hodniku. Ničesar ni rekla. Gledala je za mano, potem pa počasi oddrsala v dnevno sobo. Spraševal sem se kje je oče. Seveda. Takšne situacije ga spravljajo v zadrego. Raje se me izogne. In prav je tako. Nisem si ga želel videti.

Včasih opazujem ljudi in njihove kretnje. Kot, da bi mi recimo premik roke lahko povedal veliko več kot besede, veliko več, kot bi mi človek lahko sam povedal z besedami. Mogoče premik roke v levo, živčni trzljaj ali hitra kretnja… kot, hej, razumem te popolnoma, v tem trenutku je vse kar se ti je morda zgodilo do zdaj, vse zamere, vsa veselja, vsi trenutki obupa in entuziazma….vse jasno. Morda, mogoče…ali pa tudi ne.

Mamine roke, znane zgubane roke, tiste , ki so vsak dan vztrajno in predano pomivale posodo, kuhale, pomivale, čistile svinjarijo, te roke, ki sem jih gledal, kako so nemočno obvisele v zraku, kot, oh…ne vem, nimam več dostopa, predam se, izgubila sem bitko, že zdavnaj, nekje, nekoč…ne vem kaj naj storim, ne morem ti pomagati, nič več…ne kot takrat, ko si bil otrok in , ko sem te lahko prijela v naročje, ko sem te lahko poljubljala in objemala in umivala in oblačila…kje so ti časi, postarala sem se, oh, in groza, postaral si se tudi ti, nisi več tako mlad, o bog, kam je šlo moje življenje, kam se je obrnilo, kam so šli trenutki, kam je šla želja doživljati vsako minuto, kot, da je zadnja….

Prilepilo me je na fotelj, kot bi mi nekdo primazal klofuto.

Življenje, minljivost…hahahahah…Max…vseeno nama je. Ali res?  Kaj bom oblekel za pogreb? Črnino? Drek. Zakaj nebi šel v rdečem? Hah, ker nimam nič rdečega…ali v belem, kot v Indiji ali kakorkoli že, nekje sem slišal, da se nekje za pogrebe oblačijo belo…kakšen absurd. Belo, zeleno…kaj sploh pomeni vse to…želim si, da bi izginil, da bi izhlapel, razpadel na delce in se porazgubil po vesolju.

 Moje življenje je prazno. Zdaj bolj kot kadarkoli prej. Prazno. In do vrha sem poln dreka. Do vrha sva polna dreka, Max.

….kamen, list, vrata, ki jih ni bilo nikdar najti; o kamnu, listu, vratih. In o vseh pozabljenih obrazih. O vseh izginulih obrazih.Goli in sami smo se znašli v pregnanstvu… In bilo je neke vrste pregnanstvo, morda prostovoljno, ali pa v resnici nikdar nisem imel izbire.

V glavi mi je odzvanjal refren komada, ki ga niti nisem poznal, morda sem ga nevede pobral kje na poti. »Time to change has come and gone, it s your decision….«

Tako sem vstal in se napotil proti vratom. Bila so to vrata iz bukovega lesa. Morda iz hrastovega…kdo bi vedel, sicer naj bi vedel jaz…ampak….V določenih trenutkih so redke stvari zares določene… »it s over…it is over and who gives a shit about it«….

Tako stoječ pred vrati, sem se negotovo ustavil in se zazrl v črte, ki so se navpično stekale v nekakšne snope vzporednic. Zaznal sem tiktakanje ure v sobi in na pol neslišen zvok avtomobila, ki se je pravkar odpeljal skozi naselje. Spodaj si je nekdo vpihnil nos in zaškripal je parket. Kot, da na nekaj čakam. Že odkar pomnim čakam, da bo bolje, da se bo našel nekdo, ki me bo sposoben potegniti ven iz tega močvirja v moji glavi. Pa ni bilo nikoli tako. Vsaj ne še. Začetki so lepi, to že, potem, pa se začnem spraševati kaj je že bilo tisto, kar mi je dalo misliti, da bo kdaj drugače.

Tokrat sem se zagledal v les pred sabo in začutil končnost. Nekaj se je končalo, nikoli več ne bo isto. Pravzaprav, vse se je končalo. In nisem vedel kako naprej, vprašal sem se, kako se bom lahko sploh še kdaj premaknil izpred tistih vrat in odmislil tiktakanje ure v ozadju.