29.07.2014

Včasih kljub temu, da ne znam, nikdar nisem znala in sem na splošno popolnoma nesposobna »hendlanja« z neresnico, povem debelo laž. 

Večinoma ta ni slabonamerna in ni nikakršen bolan produkt prirejanja resničnosti, ampak zgolj glajenje nesporazumov ali prikrivanje resnice kakršna je.

Sprašujem se kako lahko ljudje živijo v takih umetnih resničnostih, ki si jih ustvarijo. Kako zmorejo utišati v sebi tisti glas, ki pravi: »Lažeš! Saj veš da ni tako!«

V resnici ni laž tista, ki človeka izmuči. Laž lahko obstane leta in naredi novo vrsto resničnosti, ki se ji včasih podredi v tej meri, da sploh več ne veš, da je realnost oziroma resničnost drugačna.

V zadnjem obdobju sedim na skladovnici laži. Pa niso to tiste esencialne laži, ki bi skrivale moje bistvo, so pa male, umazane, nesmiselne, tiste, ki mi dajo misliti kako hudiča nisem sposobna svojega življenja živeti brez njih.

Življenje je postalo naporno. Ves čas sem odvisna od odnosov z drugimi. Od njihovih muh, miselnih zapletov, občutkov, manjvrednostnih kompleksov in pravil, ki mi jih hote ali nehote takšen stil življenja vsiljuje. Počutim se izpraznjeno od znotraj. Kot nekdo, ki je komaj malce napolnil prazen žakelj, zdaj pa mu čez luknjo na dnu, ki je prej ni opazil, vsebina počasi a vztrajno uhaja.

Majhne laži mi govorijo o moji nesposobnosti biti to kar sem. O nenačelnosti in o zakrivanju resnice.

»Kakšna pa je resnica?« Se vprašam, v stilu eyes wide shut- sama pred sabo.

Ali ni že čas? Čas za to, da bi si človek pogledal direktno v obraz (ter s tem hkrati tudi ljudem okoli sebe), se sprijaznil sam s sabo in prevzel odgovornost za svoje življenje?

Kratki vdihi v pljuča, ki so bila popolnoma stisnjena po nešteto razočaranjih, so mi dali misliti da diham. Da sem močna. Bodi močna, si rečem, postavi se na noge! Že enkrat! Sama! Stran od vsega kar ti stiska pljuča!

Ko lažem, lažem dobro. To me straši. Spominjam se tistega časa, ko je bilo laganje kot dihanje. Spomnim se paralelnih resničnosti in spomnim se notranjega glasu, ki je skoraj potihnil v zmedi slik, ki so si jih bili možgani prisiljeni vsiljevati. Kdor si je izmislil teorijo o paralelnih resničnostih, je imel gotovo v mislih nekaj podobnega. Zgodbe, ki oživijo s tako jakostjo, da te na kraju stisnejo za vrat in pustijo popolnoma izsušenega. Ker ti veš. Vedno čutiš kdo si v resnici. Čutiš svojo nesposobnost biti resničen človek. In to boli. Boli, da se nisi sposoben postaviti zase, takšnega kot si, ne pa takšnega, kot bi rad da te vidi preostali svet.

Ne vem kaj je bilo pri meni. Bila je točka v življenju, ko so se mi laži uprle. Ko sem začutila, da me dušijo. Ko sem postala malenkost bolj resnična. Ko sem se ljudem okoli sebe odprla, ko sem postala sposobna hoditi po svetu z dvignjeno glavo, ne glede na to kakšna se ta zdi okolici. Ko sem začutila nek preklet ponos. Ponos nase. Na vse čez kar sem se pregrizla, kar sem doživela, preživela, kar sem postala.

Ne prenesem laži. Ne iz svojih ust, ne iz okolice. Začutim jih. Začutim celofane v katere se ljudje povijajo. Čutim prisilo majhne laži, s katero te potegnejo v odnos, ki ga želijo naslikati. Čeprav razumem, da za vsako lažjo stoji želja, me zlaganost odbija.

V tem trenutku se počutim zlagano. Gnilo. Ker ne prevzamem odgovornosti. Ker se izmikam. Ker svoje umske in telesne potrebe zakrivam z malimi, lepimi lažmi. Hkrati pa se ves čas zavedam da lažem. In kar je najhuje tudi sama sebi.

Lažem si, da je vse v redu.