Prijemlje se me tesnoba 

ker je jutri Silvestrovo.

Čeprav vem, da je brez smisla,

da je Novo leto v obliki praznega, načičkanega paketa.

Veliko se govori o njem, zelo malo pa v resnici pomeni.

Pljuvam čez ramo, ob vseh praznih voščilih,

vseh prerazsvetljenih, okičenih domovih,

patetičnih, kot bi v nebo kričali svoje želje, da bi z njimi utišali tisti ogromni strah.

Temni vrtinec, ki nas vse skupaj srka nekam v vserazsežni vakuum ničnosti.

In vendar vsi vemo.

Nič ne bo drugače.

Prišel bo prvi,

mi pa bomo s kovinskimi občutki v prenapolnjenih želodcih

in z mačkastimi uvelimi obrazi ugotovili,

da se ni spremenilo nič.

Nič ni boljše, nič ni slabše.

Obstaja le simbolika imbecilov in prazen občutek krivde v prsih.

Kaj sem spet naredila narobe?

Sem kaj zamudila?

Zakaj nisem takšna, kot vse ostalo?