Pogosto se mi dogaja, da se po objavi kakšnega teksta sprašujem, ali je bilo to pametno. Kdo vse ga bo prebral, koliko ljudi bom z njim zmotila in kakšne posledice lahko ima zame, objavljanje stvari, ki so pisane iskreno.

Lahko bi sicer producirala populistične tekste, take, ki se »dotaknejo« na všečen način in bi tako zmanjšala verjetnost, da bi me kdo pretirano črtil, oziroma kritiziral, ampak ne. Še kar rinem po svoje. Pišem pod svojim imenom, ali pa vsaj objavim kar lastno fotografijo in se voljno prepuščam vsem in vsakomur.

Malce naivno me čudi pojav internetnih mrhovinarjev, tistih, ki se lepijo na napisano, iščejo napake (pazi, slovnične napake), pomanjkljivosti, skratka, se oglašajo z namenom dajanja v nulo. Čudi me tudi (pa v resnici niti ne), da so taki  internetni kritiki, brez izjeme skriti pod vzdevki. Počakajte malo! Če imam jaz toliko jajc, da svoje pisarije objavljam (tudi) pod lastnim imenom, bi zelo spoštovala, če bi jih imeli tudi tisti, ki jih nekaj tako zelo zmoti, da se odločijo napisati žaljiv ali vsaj zajedljiv komentar. Hkrati pa, razumem mehanizem takih kritik. Najlažje je pljuvati iz skrivališča in potem hinavsko opazovati kako se nič hudega sluteči ozira okrog sebe in poizkuša ugotoviti iz katere smeri je prišlo. Živimo v prelepem svetu. Resnično. Internet pa, je idealno gojišče za vse tiste, ki v realnem življenju ne premorejo poguma, da bi se uveljavili in tako pod raznimi vzdevki pljuvajo, kritizirajo in javno izražajo svoje mnenje, ki v resnici ne bi zanimalo prav nikogar, na internetu pa dobi pridih nekakšnega misterija, saj bralci niti v sanjah ne vedo kdo se oglaša. Na internetu, nepomembni postanejo pomembni(ali vsaj samopomembni).

Nisem hinavka, res ne. Tole razgaljanje se mi zdi popolnoma normalno. In je precej neosebno. Zdi se mi, da če že pišem, potem moram stati za tem in prevzeti odgovornost za lastno razmišljanje, v kolikor to naredim javno. Zato se vam predstavljam pod pravim imenom. Ne ciljam na to, da bi vzbudila spoštovanje, pomilovanje ali kakršnokoli čustvo se že komu zdi, da pričakujem. Imam glas in potrebo po tem, da se oglasim in povem. Sem ženska z besedo. Bolj kot hinavka, sem otrok, ali pa neka čudna odrasla oseba, ki je nekako po zapletenem spletu okoliščin obdržala svojo otroškost. V smislu: »Hey, do you wanna play with me?«. Navdušena nad ljudmi, ki pa me na koncu, vedno znova razočarajo. In me imajo za naivno, ker sem odprta, kot klapavica med plimovanjem. Veliko ljudem sem postala nekakšen navdih, potem so me pa izkoristili, izpili in iztrošili do kraja. Hoteli so me spreminjati, prepričati, da sem pokvarjena, polomljena, zmešana. Pa nisem. Taka sem bila vedno zavestno. Življenje brez otroškega pogleda na svet, se mi zdi nesmiselno. In ljudem, ki jih spustim blizu, pustim, da to vidijo. S pisanjem je morda malce podobno.

Ja. Nimam kaj dosti bremz in strahov. Preveč časa sem porabila za to, da sem se jih znebila, da bi se sedaj namenoma blokirala. Sem pa malenkost odrasla, to pa ja. Postala sem ostra in stojim za strogo začrtano ograjo. Čeprav se mi ograje upirajo, mislim, da je ta zame potrebna. Da vas držim stran od sebe.

Torej….. Kaj bi rada povedala? :D

Moje sporočilo vsem hejterjem in kritikom:

Prvič : You can kiss my virtual ass!

Drugič: Pa saj veste kako nepomemben je vaš komentar? Še zlasti takole skrit pod vzdevkom? Aneda? V momentu, ko bom videla, da je kritika v enakovrednem razmerju z napisanim (se pravi moje ime za vaše ime), jo bom vzela resno. Do takrat pa si mislim: Pes ki veliko laja, navadno ne grize. To seveda velja, za relacijo internet- realno življenje. Prepričana sem, da si tako zdravite občutke manjvrednosti, zatorej…. Kaj naj rečem. Good luck to you. In hvala bogu za internet! :P

Tretjič: Ne morem vam obljubiti, da bom utihnila, ravno nasprotno, obljubim, da bom še naprej pisala in vas spravljala ob pamet :) . Lahko se mi zatikate na slovničnih napakah, kolikor vam prija, če jih najdete. Pismena, nepismena, pismena, nepismena….. Hehehe…. Ali pa zgolj površna, hitra z objavami, vidim smisel pisanja drugje….. Ah…. Presoja je seveda vaša, jaz pa se vam prepuščam na milost in nemilost. Vzgajajte me, poučujte, udrihajte in sikajte. Menda je to dobro za karmo…. Al kako že gre. Vsekakor je vse dobro za nekaj. Pri meni pa ne vem kakšen bo rezultat. Po vsej verjetnosti bom še več in bolj trmasto pisala. :)

Tako. Zlajala sem se.....

Zdaj pa še nekaj besed vsem ostalim.

Hvala za pozornost in besede, ki mi jih namenite, za zanimanje in podporo. Za to, da ste toliko človeka v telesu, da se trudite razumeti bistvo napisanega ter da se prebijete skozi moj cinizem in sarkazem. Da se kdaj za sekundo prestavite v mojo zaznavo in da vidite tisto, kar si želim povedati. Od samega začetka mojega internetnega objavljanja, ste mi bili gonilo in vzpodbuda. Čeprav neznanci, me včasih pomirja misel, da obstajate. Da so vaši stavki in besede, glasovi realnih ljudi, iz mesa in krvi. Da tisto, kar daje največje zadovoljstvo, ni vedno iskanje napak pri sočloveku, ampak sprejemanje.

Love you all (pa čeprav na precej transcendentalen način)  :)! Tudi to je nekaj. Premalo ljubezni je na tem svetu…. Ok. Bom nehala…. :D.