Članek
Rdeče češnje rada jem – črne pa še rajši
Objavljeno Jun 21, 2015

                                     

 

Stojim visoko na lojtri, tako visoko, da če stopim še eno prečko višje, tvegam negraciozen padec. Tak, pri katerem, bi se za povrh, še nekajkrat odbila od vej drevesa, to je, če se ne bi pri tem polomile. Češnje pa razmetano visijo vsenaokrog po krošnji, v vseh mogočih odtenkih, od bele, do temno rdeče, kot prijetni, majhni okraski na zeleni podlagi koničastih listov, skozi katero proseva modrina neba, če se ozrem zares navzgor.

Pri nabiranju češenj je nekako tako, kot pri nabiranju gob. Ko začneš, ne moreš nehati. Ko naletiš na zares lepe primerke, te šele zares prime. In ko se tako stegujem, že skoraj preko lastnih zmožnosti in zakonov gravitacije, oklepajoč se debla, stoječ na prstih in se pri tem lojtra nevarno zamaje, samo zato, ker kakšnih dvajset centimetrov od moje skrajno iztegnjene roke, visi nekaj kraljevskih primerkov, si rečem: » No, punca, če boš telebnila, bo to zaradi skrajnega pohlepa! Kot, da jih nimaš v košari dovolj!«

Na srečo je drevo sorazmerno mlado in še ni primerno za plezanje, ker sicer se gotovo ne bi omejevala z lojtro. Povzpela bi se do prvih plezalnih vej, potem pa bi instinktivno preklopila v podedovano, naravno gibanje, ki v zametku tiči nekje globoko v mojih genih, če ne razmišljam preveč o tem, seveda. Tako pa le čepim na predzadnji prečki in v meni se oglasi roditelj, ki pravi, ne bodi neumna, če si boš zlomila nogo ali roko, ne bo nič z dopustom. Roditelj dobiva polet pod vplivom dejanskega roditelja, se pravi moje matere, ki je menda točno ta stavek izustila po telefonu. In ga ubogam. Izjemoma sem previdna. Morje komaj čakam.

Ljudje smo pač taki. To je naša neizpodbitna značilnost. Želimo si vedno več, vedno boljše, ko okusimo nekaj kar nam je po godu, se nam standard avtomatsko dvigne, da si želimo boljšega. Od tu izvira veliko nezadovoljstva na tem svetu. Kdo bi gotovo rekel, da je to edino pravilno in nedvomno tudi je, pa vendar se vprašam, ali ne bi bilo bolj zdravo zadovoljiti se s tem kar lahko imamo. Vsaj pri osnovah.

ON mi pravi: » A ne bi bilo fino, če bi veje češnje, recimo z laksom, napel proti tlom, tako, da bi jo lahko obiral kar iz tal?«

Na-a. Ljudje imamo premalo spoštovanja do živih stvari okoli nas. In takole v krošnji drevesa, razmišljam o vrednotenju. Češnje, ki jih bom nabrala, imajo zame vrednost. Vrednotim jih glede na to, da so zrastle na naši zemlji, na našem drevesu, da sem si vzela čas, da jih lahko oberem in da se prekleto stegujem, za najlepšimi. Celo tvegam padec. Ampak jih imam rada. Ko to počnem, sem vesela in rada to počnem. Če bi jih kupila v trgovini ali na tržnici, so zgolj češnje. Nobenega doživljanja ni zraven. Nobene predstave o tem kaj pomeni češnja in kaj je v zaledju rjave, papirnate vrečke, polne vsebine, ki jo mimogrede prineseš domov. Približno tako je z vsem. Razvrednotili smo najbolj osnovne reči v življenju. Pod vplivom denarja in občutka, tega kar si »lahko« ali »ne moremo« privoščiti. Še huje, pod vplivom občutka tistega, kar bi si, kot ugledni člani družbe »morali« privoščiti.

Poleg tega imam rada naravne stvari. Naravna drevesa. Da bi drevo silila v nenaravno rast, v svrho lastne komoditete, se mi zdi greh. Občudujem kupolaste krošnje, neobrezane, svojstvene, lepe v svoji prvinskosti, posejane po pokrajini, kot zelene, kepaste skulpture, In zdi se mi nepojmljivo, kako je človek na to pozabil. Na naravo kot organizem, na tisoče, milijone zelenih listov, ki dihajo in živijo, res je, molčijo, nič nam ne povedo, pa vendar bivajo in so kot mi živi.

Včasih grem in se vržem v sredo travnika, tistega nepokošenega, na katerem baje, najdeš večjo raznolikost rastlinskega sveta, kot v celi Angliji…. Pa to ni važno. Vržem se na hrbet, Lajka navdušeno skače okrog mene, češ, končno se je gospa malce sprostila in se povaljala po travi, kot jaz to počnem vsak dan :) . Potem pa se butne, ja butne poleg mene in se mi reži, jaz pa pogledam v nebo, dolge travne bilke in cvetovi, delajo večno valujočo kupolo, umirim misli in notranji glas in prisluhnem zvoku življenja. Brenčeč je, cvrčeč in čivkajoč. Vsevprek lezejo majhne žuželke, pajki, vsake toliko zaznam skok kobilice, ki ga lahko celo slišim, no vsaj njen pristanek, na travni bilki, poleg sebe opazim polžjo slino, ali morda njej podobno snov, ki jo je za sabo pustila kakšna druga reč, drugo bitje, druga žuželka, druga živalica…. Zavem se.  Vesolje v vesolju. Na tisoče različnih vesolj. Vse je živo. In čudovito je, ker je enostavno.

Na koncu se spomnim verza iz Hamleta:                     

»O bog, v orehovi lupini bi se štel za kralja brezmejnega prostorja – ko le ne bi imel slabih sanj.«

Shakespeare, Hamlet

In pa precej bolj »poppy« zadevščine, verza, karkoli že, ki pa lepo povzame moje misli:

»Live and let live.«

:)