Bila je sobota. S takratnim fantom in dvema prijateljema, sem se potikala po mestu. Bili smo brez denarja in sila zdolgočaseni. Tisti čas, se nam je zdelo najbolj smiselno viseti v kakšnem lokalu, ali klubu in se nalivati z enormnimi količinami alkohola. No, in seveda, če je bila trava smo jo kadili, v stilu, dokler vlečeš vase si živ, ko pa padeš dol, pa pač padeš dol.

Ob sobotah, se je na eni od mestnih železniških postaj nabrala cela druščina. Včasih, že okoli sedme ure zvečer. Prineslo se je veliko alkohola in med običajnimi vragolijami, ki so velikokrat mejile že kar na manjše vandalizme, čakalo na vlak, s katerim se je šlo v Klub v Črnomlju. Zakaj tja? Ne vem. Res je, je, da je naše rodno mesto tisti čas večinoma spominjalo na grobnico ( če sem iskrena večinoma še vedno), dogajalo se ni nič in človek se naveliča viseti po enih in istih lokalih. V Črnomlju pa so imeli »sceno«. Alternativno. Luknjo, v kateri so bili pogosto koncerti. Ali pa so zgolj vrteli muziko, ni važno.

In tako se je nekdo od nas (vsekakor nisem bila jaz) domislil, da bi lahko zavili na tisto železniško postajo. Če nič drugega, bo alkohol in kakšen joint, je bilo rečeno. In seveda se ni zmotil.

Klopce so bile že večinoma zasedene, z živahno alkoholiziranimi karakterji iz risank. Bili so večinoma punkerji. Anarhija, itd. In Porodila se je ideja, da bi lahko šli v Črnomelj tudi mi, skupinsko brez karte. Skupinsko z vsemi ostalimi. V smislu, kaj nam pa bodo, če je nihče ne bo kupil. Menda nas je bilo okoli petnajst. Večini družbe s katero sem prišla tja, vključno  z mojim fantom, se je ideja dopadla, meni pa nikakor ne. Hočem reči, bili smo brez denarja. In ko pridemo tja? Če pridemo? Kaj potem? Seveda me nihče ni poslušal, še celo pospremljena sem bila z izrazi kot je »paničar«, »zatežena« in »tečna«. Zdaj boste rekli, zakaj se nisem obrnila in enostavno odšla? No, odgovor je, ker sem seveda morala bit kul. In ker nisem hotela, da bi šel moj takratni fant brez mene, kar bi nedvomno naredil. In tako smo šli.

Kakšni dve postaji, se ni zgodilo nič in pogum, ki je ob tem nastal, v glavah nekaterih sofantomov na tistem vlaku, je sprožil precej pogumno obnašanje in skandiranje, oziroma prepevanje besede »anarhija« in podobnih. Po pričakovanju, se je kaj kmalu prikazal sprevodnik, ki je zahteval karte. Nekdo je menda izjavil, da imamo »skupinsko karto, brez karte«. Možakar je po svoji službeni dolžnosti vztrajal pri svojem in ogorčeno hodil od enega, do drugega, ker pa je bil pri vseh odgovor isti in sicer »nimam«, se je brez besed obrnil in odšel iz vagona, v katerem smo se namestili. Nastala je kratkotrajna tišina, potem pa je upanje, da nam bo morda le dovolil zastonj vožnjo, v glavah nekaterih, sprožilo ponovne izbruhe alkoholnega izražanja svoje alternativne moči. V resnici, pa sem opazila, da marsikdo koplje po žepih, preverja, ali je denarnica še na mestu in se na skrivaj pripravlja na to, da bo treba karto kupiti.

Ko se je vlak naslednjič ustavil, so na postaji stali policisti in nas vljudno prosili, če le-tega takoj zapustimo, oziroma v pisarni železniške postaje plačamo karte. V trenutni zmedi, sem opazila, da mojega fanta ni nikjer. Ko sem zaskrbljeno pogledala prijatelja, me je ta jel prepričevati, da je zdaj čas, da se človek zaklene v WC vlaka, češ, a bodo morda vdirali?!  In, da se razumemo, to je tudi naredil in me pustil samo. Vsi ostali, pa so ubogljivo odšli, da bi nabavili karte. Nebogljeno sem stopila dol z vlaka, in s cmokom v grlu pogledala napis na postaji. Jebeni Rožni dol! Bogu izza nogu, bi se reklo in kazalo je, da bom tam ostala sama, ker sem bila menda edina, zares brez denarja. Po pravici povedano, mi je šlo na jok. In verjetno sta to opazili dve osebi. Oseba 1, sprevodnik, ki je že nameraval vlaku, dati znak za odhod, pa se me je usmilil z stavkom: »Deklica, hitro teci po karto, bom počakal« in Oseba 2. , panker, katerega sem na videz sicer poznala, ampak z njim nikoli nisem spregovorila, vsaj ne da bi se spomnila, ki mi je pomolil jurja in gesto pospremil s stavkom: »Mi boš že vrnila.« Ja. Čeprav ne hudo prijateljsko, zelo človeško.

Tekla sem kar so me nesle noge. In ko me je prodajalec kart prijazno okaral in izrazil svoj dvom o našem početju, sem se mu od olajšanja skoraj zjokala in mu zatrjevala ,da sem pri stvari popolnoma nedolžna. Češ, da so me prepričali. Grdi, grdi in tako naprej. Lahko sem videla, da je iskreno sočustvoval z mano.

Pa pustimo sedaj očitno dejstvo, da sem bila mala prikupna igralka. Vsaj na pol. Ker v resnici mi ni bil nihče kriv. To, kar je najbolj bolelo je bila laž. Laž ljudi okrog mene, ki naj bi bili vsi brez denarja, pa je imel vsak od njih v resnici zlato rezervo. Vključno s prijateljem, ki so ga seveda zvlekli iz WC-ja in prisilili kupiti karto. In dejstvo, da so me vsi po vrsti, razen tistega pankerja, pustili na cedilu. S fantom vred. Kasneje je povedal, da se je slučajno zaklepetal z nuno, ki je sedela v sosednjem vagonu in sploh ni dojel kaj se dogaja. Seveda. Kako tipično zanj! Prav zares. Bil je edini, ki dejansko karte ni kupil, ker ga je sprevodnik pustil pri miru, ali pa spregledal. Ta preračunljiva iznajdljivost in dejstvo, da mu je bilo v tistem trenutku malo mar zame, me je globoko prizadela.

Kakorkoli, on se je imel za mojega učitelja. In velikokrat me je neprizadeto gnetel in me pri tem opozarjal na to kako sem nebogljena. Deloma je imel prav in priznam mu pogosto instinktivno čutenje pokvarjenih delcev, za katere sama pri sebi nisem vedela. Ampak takrat sem jih imela menda sedemnajst ali osemnajst.

Ugotovila sem, da sem imela tudi kasneje, v življenju kar nekaj takih učiteljev. Vsi brez izjeme, so me ranili in prepričevali, da sem polomljena. In resnično sem bila. Verjela sem jim, se opazovala, spreminjala, voljna popuščati. Ampak sčasoma so se stvari vedno obrnile. Problem takega samozvanega učitelja je ta, da se v teku poučevanja, zavoljo prevelikega ega, ničesar ne nauči. In učenec, ga čez čas preseže in potepta. Verjetno, tudi jaz nisem izjema.

Ko se po vseh letih dobimo (jaz, prijatelj z vlaka in bivši fant), ja, še vedno smo ostali prijatelji, s to razliko, da se je takratni fant iz fanta prav tako prelevil v prijatelja, marsikdaj nanese na obujanje spominov iz tistega časa. In prigoda nemalokrat kapne ven, tako, v junaškem stilu, pospremljena z obilico režanja. Pa če pomislim, mi ni nikdar do smeha. Morda sem edina, ki si je skozi oblak alkohola in ostalih motil, naredila realno sliko. Že takrat. In zavedam se, da je naše prijateljstvo, v resnici lahko nastalo šele veliko kasneje. Po življenjskih katastrofah vsakega posameznika. In vsak od nas, je brez izjeme prestal isto preizkušnjo in doživel skoraj do potankosti isti zlom in isti padec na trdna tla, boleč, kot je le lahko, kot bi bili nekako karmično povezani eden z drugim…. Ali pa je to le prekletstvo te generacije in tega okolja…

Če se spomnim sama sebe takrat, mi je jasno nekaj. Takrat sem bila deklica, ki se je skrivala za neprilagojeno podobo, iščoč stvari, za katere niti nisem vedela, da jih iščem. To svojo otroškost, sem uspela, med tem, ko so si drugi gradili življenja, potegniti daleč v svojo odraslost. Potem pa je prišel čas, ko je bilo treba reči dovolj in se prisiliti odrasti, ter sprejeti stvari v sebi take kot so.

Vprašam pa se naslednje. Ali nisem pravzaprav še vedno na tistem vlaku, brez karte? Zakaj, med tem, ko vsi ostali prizadevno blefirajo in hkrati stiskajo kovance v žepih, kot nekakšne fige, sama še vedno naivno kažem, le to kar je v resnici? Ali je iskrenost zares dobra lastnost in ali ne bi bilo morda bolje malce strategije? Zakaj še vedno presunjeno opazujem ljudi kako vstopajo in izstopajo iz mojega življenja, na koncu pa se vprašam kdo sploh so in kako je možno, da se po letih in letih poznanstva, sploh ne poznamo? Zakaj se slačim do golega, hkrati pa razočarano opazujem, kako je večina ljudi zavarovana z viteškimi oklepi? Le kaj imam od tega? Morda sama sebe? In ali je ta osvoboditev, ki jo čutim ob tem, sploh realna, ali bo potrebna dodatna doza odraščanja?

Pred vsem pa…. Ali ima ta vlak sploh končno postajo?

“I never had a childhood. Not like the rest of them anyway. I had a starting point from which I have never stopped running.”

― Dave Matthes, Bar Nights