V stranišču, meni tako znanega, pa čeprav menda vmes nekajkrat prenovljenega lokala, ki je v vseh teh letih zamenjal vsaj tri lastnike, se med tem, ko si na rit vlečem kavbojke, nehote ozrem po zdelanih keramičnih ploščicah, ki pokrivajo stene majhnega prostorčka, ki se mu reče WC. Torej, stranišče se mi zdi že od nekdaj ogabna beseda. Ne vem niti za kaj. Ogabna. Tako raje uporabim standardno besedo WC. Na steni so prazne, zapuščene luknje, kjer so bili nekdaj vijaki, s katerimi je bilo verjetno nekaj pritrjeno in majhne ploščice, so na robovih odbite, ali oguljene, ne vem kaj točno bi si mislila. Me pa v delcu sekunde, prešine spomin iz prav tega WC- ja, začuda takšnega kot je, z morebiti malo manj oguljeno zidno oblogo in sebe naslonjene ob steno, kako se prepuščam alkoholni pohoti, svojega takratnega fanta, no fanta, kakšen teden sva hodila, preden sem ugotovila, da me zanima bolj prijateljsko, kot pa erotično, se pravi, pri petnajstih, so mi bili njegovi premokri poljubi in roke, ki so vsakič našle pot pod modrc, da so mi lahko otipale bradavičke, ali pa vsaj joške močno zgrabile, ker sem seveda to, da so si silno želele odpeti pas in slepo najti pot do centra tistega, kar se je najbolj podilo po njegovi glavi, no obeh glavah, pa sem jih vsakokrat neodločno – odločno preusmerila, odkrito povedano, popolnoma odveč. Bil je punker in jaz sem bila miss grunge, punkerji mi niso bili pretirano všeč, malokaj mi je bilo, če sem iskrena. In on se mi je zdel otrok, čeprav sem bila otrok tudi sama. V drugem kotu spomina, sta se po tleh, prav tako v momentalni slepoti onegavljenja, valjala miss punk in kmetavzar. Moja odrasla glava, v alkoholni meglici oceni spomin s hrepenečo nostalgijo in zavzdihnem. V glavi mi odzvanja pred nekaj minutami izrečeno vprašanje: »Ali bova doma pogledala kakšen film?« In strese me od občutka odrasle gotovosti, v nasprotju s pričakujočo željo po življenju, iz spomina. Po svoje sem še vedno otrok in ne morem se sprijazniti s tem, da se življenje na tak način vklauplja v brezoblično gmoto vsakdana.

Pred nekaj dnevi sem izvedela za bolezen nekoga, ki po vseh pravilih ne bi smel zboleti. Nekdo, ki je zdravil in učil živeti druge, naj bi po vseh pravilih živel dolgo in pravilno. To, da je gospod v terminalnem stadiju raka, me je popolnoma pretreslo. Pa ga niti ne poznam dobro, ni nič osebnega. Pri sebi sem odkrila strah pred smrtjo, za katerega sem mislila, da sploh ne obstaja. Prepričana sem bila, da me je maločesa strah in včasih sem se zalotila pri razmišljanju, da bi se z lahkoto sprijaznila s svojim koncem, če bi do tega prišlo in če bi za to seveda sploh imela čas. Se pa očitno bojim umiranja, bolezni in bolečine, na čisto nezavedni ravni in ta strah se je v zadnjem tednu pririnil na površje ter stvarem daje čuden priokus. Povsod vidim smrt. Pa ne, da je to nekaj novega. Smrt dejansko je vedno prisotna, pri vsaki naravni reči, to je jasno kot beli dan. Razmišljam o starših, o minevanju, o psički, opazujem jih in merim čas, kot bi imela nekakšen vpliv, ali moč zaviranja le-tega. Če se po naključju, nekdo vpričo mene pogovarja o bolezni, nehote zaledenim v strašljivem občutku nekakšne usodnosti. Bojim se izgubljanja. Vprašam se o lastnih pričakovanjih. Če se spomnim kaj sem razmišljala pri petnajstih, mi je jasno, da je življenje krenilo popolnoma drugače, kot bi si bila kadarkoli sposobna domišljati. In vprašam se, ali si je prej omenjeni gospod kdaj predstavljal, da bo zbolel prav za tisto boleznijo, za katero je bil prepričan, da zanjo obstajajo povsem enostavne rešitve ter sprememba življenjskega stila. Gotovo ne. Kdo bi vedel na kakšen način bomo šli. In če je prav on, nekako karmično podlegel kugi moderne dobe, kdo bi vedel kaj čaka nas, nevernike.

Vsaka misel je lahko dvorezen meč. O tišini kot taki, bi imela še pred kratkim marsikaj za poreči. Tišina, ki te ljubim, tista, ki mi je življenjsko potrebna, komora, časovna kapsula, osama. Čas, da se sestavim in odsotnost okolja, ki nočem, da bi me definiralo. Prav zares. Potem pa se znajdem in soočim z isto tišino, ki prihaja od nekoga, ki ga ljubim, ki me ljubi. Pa ne tiste vrste tišina, ki bi bila škodoželjna, ampak tista, za katero ne vem kaj se v njej skriva, ki me pušča samo z mojimi mislimi. Tišina, ki je ne bi smelo biti, tista ki zapolnjuje del v katerem bi morala biti dvojnost, dialog. Tišina kot nezmožnost? Skrivanje? Beg pred realnostjo? Tišina kot neodločnost in prepuščanje odločitev meni? Tišina kot neznanska lagodnost bivanja, na lastnem oblaku?

Norim. Ranim. Opletam in udriham okrog sebe, da bi prekinila hromečo odsotnost besed. Ali sem zlobna? Sebična? Ali bi enostavno morala sprejemati, zgolj zato, ker ljudje pač moramo delati kompromise? Moramo sobivati? Moramo vedeti kdaj je bolje utihniti in stvarem pustiti prosto pot? Moja tišina v tem primeru bi bila uničujoča. Povezala bi se z njegovo in postala bi vsebine polna, obča tišina. Ali moram govoriti? Spraševati? Ali kaj sploh zares moram?

Great expectations….. Vse tisto, kar si predstavljamo, da bo, potem pa postane pred vsem nekaj popolnoma drugega…. Želim si, da bi me nekdo predramil iz tišine. Da bi mi povedal kako stojijo stvari. Kaj se dogaja. Zakaj sem se nenadoma znašla v telesu, ki se stara, željna življenja in prestrašena ob misli na tišino, ki se pripravlja nekoč, v daljni prihodnosti, oprezajoč za zvoki nevidnega kazalca, ki odmerja čas. Da bi se lahko soočila z izgubami, ki bodo. Da bi si nekega dne lahko rekla in resnično verjela v to, da enostavno moram. Moram, ker je tako prav, ker se tako pričakuje, ker ni druge izbire.