Moj svobodni duh si spet želi poleta. Čutim grenko-sladko prasketanje na vrhu želodca. Narahlo mi stiska grlo in potresava trebušno prepono, kot bi tam frfotala jata lastovk, ki iščejo pot na prostost.

Ostajam zaradi ljubezni. Ne tiste znotraj sebe. Zaradi tiste, ki je vzklila na dan mojega rojstva, pognala lovke iz mojega srca in se zapletla ter prepletla. To kar me veže niso vitice, je preplet debelih, olesenelih lian. Đungla.

Če bi se moja ljubezen v trenutku izpraznila ter me osvobodila, bi odšla.

Zavestno bi se izgubila v širjavi nepoznanega, bridko željna vsebine, polnila, ki bi zapolnilo večni prepad v meni. Samo zato, da bi se na koncu spet vprašala ali se poznam. Ali sem cela, ali sem jaz. Tista, ki je namenjena. Ali sem izpolnila svoje poslanstvo, ali sem le tavala po poti, ki je ostala brezsrčna v momentu, ko sem zanikala ljubezen.

Vedoč vse to drhtim... Poslušam trkanje duha in hrepenim. Vedno znova bo trkalo in vsakič bom čutila grenkobo. Vprašala se bom ali mu moram prisluhniti, potem pa bom nadela slušalke, si spustila življenje in se pretvarjala, da ne čutim ne slišim in ne vidim...

Ko stopim v prostor, razločno čutim, kako se ognjenik in pretakajoča se lava v meni, izolirata s tanko plastjo bledega porcelana. To kar kažem navzven, so široko odprte oči otroka in ranljivost deklice.  Naredim nekaj mehkih korakov in se krhko usedem na svoj prostor. Zavedam se oči ki gledajo, še zlasti moških. Zaprem se tako, da delujem ranljivo.

Ko se brez napora raztegnem, z zavidljivo elastičnostjo nekdanje plesalke, me nekateri gledajo z začudenjem, drugi z zavistjo, vedoč, da je to zame naravna danost. Napor, ki ga čutijo ob istih gibih, ki jih sama izvajam z lahkoto, me dolgočasi. Dolgočasi me zaznava njihovih občutenj.

Poznam vpliv lastnega telesa na okolico. Moji gibi vsebujejo element hipnotičnosti, ki se ga dobro zavedam. Konec koncu, sem ga dolgo gradila in je posledica visoke stopnje samozavedanja in samokontrole. Ne maram ljudi brez samokontrole. Zdijo se mi nemarni in razpuščeni kot nekaj, kar je povsem naključno, torej v drugačnem spletu okoliščin, morda celo neobstoječe.

Kljub zavedanju, kako se name odziva okolica, ne maram vdorov. Držim se zase in spuščam pogled.  Včasih lahko vnaprej predvidim kaj mi bo nekdo rekel, kako se bo začela komunikacija, na katero se bom le skopo odzvala. Hladna sem na mehak, zaobljen način.

Prestavim se dve leti nazaj. Sedim na skoraj isti lokaciji, v enaki okoliščini, pa vendar se občutim popolnoma drugače. Takrat sem za vsem tem grabila kot za rešilno bilko. In bila je. Vsak impulz z okolice, smehljaj, meni namenjen glas ali pogled, je pomenil razliko od nič do ena. Lastno gibanje in nežne poteze forme, sem srkala in vlekla navznoter v lastno duševnost, kjer so v frenzičnih trzljajih, pomirile vrtinec, ki mu prej nisem videla ne konca ne rešitve. Lastna tresoča kolena so me opozarjala na element neznanske ranljivosti. In zares sem bila neznansko ranljiva, tik pred tem, da se sesedem sama vase. Figurica iz porcelana, znotraj napolnjena s sipkim pepelom tega, kar je stlelo v mogočnih zubljih samopomilovanja, potlačene jeze in bridkega razočaranja človeka, ki od sveta pričakuje preveč, od samega sebe pa premalo.

Porcelanasto prevleko še vedno posesivno hranim. Negujem jo in loščim. Tresoča kolena sedaj, me opozarjajo na element šibkosti. Ignoriram jih in si postavljam vsak dan drug izziv. Premagovanje ovir, me dela trdno. Počutim se trdo. Vkoreninjam se na mesta, za katera nikdar nisem mislila, da so primerna za moje korenine. Spreminjam se. Nenavadno je. Gledati sama sebe od zunaj. Enaka sem. Pa vendar se ne prepoznam. Stvari, ki me povežejo s sabo kot sem bila, isti prostor, enake okoliščine, mi dajo možnost preskoka v brezčas.  Takrat sem grabila za rešilno bilko, sedaj pa to počnem, ker si želim. Kar je že samo po sebi nenavadno. To, da zmorem brez elementa nujnosti dejansko uživati v takšnih situacijah, je fascinantno. Pa vendar. Ni tiste intenzivnosti kot nekdaj. Ni grabljenja, drame. Sprašujem se ali je občutek, kot, da nekaj manjka utemeljen. Ali sem v preteklosti iskala točno to? Dramo? Nihanje od nebeškega k peklenskemu? Peklensko gugalnico? In ali je to, da sem tako nenavadno mirna, dober znak? Ali zgolj simptom okamenitve odznotraj? Bo iz pepela, po času metamorfoze nastala metamorfna kamnina? Kamen? Marmor?

Izpraznim misli. Vrnem se v čas in prostor in začutim svoje telo. Tisto skladno, hipnotično, ki pa naenkrat postane sila nepomembno. Zavem se lastne kontradiktornosti in ljubeče naklonjenosti, ki jo že ves čas gojim do ljudi, ki me obkrožajo. Ozrem se po skupini in ulovim pogled, smehljaj… Ugotovim, da razen prav te, v moji glavi ni nobene misli. Med gibi vame prodirajo energetski valovi. Globoko vdihnem in se prepustim. Nič več nisem. Nič več in nič manj.