:D Mislim, da je ravno obratno.

Ženska, pa kje ti živiš, bi se verjetno kdo vprašal in zakaj hudiča se ukvarjaš s stvarmi, ki so v primerjavi s tem, kar se dogaja okrog tebe, popolnoma nepomembne?

Prišlo je do prenasičenja. Ne morem več prebirat blogov, novic, ropotanja o aktualnih dogodkih… Zdi se mi, da niti nima smisla…. Bog se usmili, ampak resnično ga ne vidim in ravno tako ne vidim, kako bi se lahko sploh opredelila in kako sploh strinjala s čemerkoli. Še sama s sabo skoraj ne :D. Kdo je pameten, kdo neumen, kdo pije in kdo plača… Kdo misli, da ve, kdo ve, kdo res nima pojma, kdo na koga kaže s prstom… Veliko je vpitja, v resnici pa vsi po vrsti molčimo. Korenine so nam posrkale krila in rastejo nam nosovi.

No, moje vrste pobeg, ki se ga včasih poslužujem, zlasti kašno nedeljsko popoldne, ko mi čas to dopušča: Kliknem na priljubljeno Ti cev, zavedajoč se, da sem le eden od milijone organizmov, ki v točno tistem trenutku, počnejo popolnoma podobno zadevo, oziroma, recimo raje nepočnejo, ker resnici na čast, gledanje zaslona res ni bogvekakšno početje. In naletim na dokumentarec o meduzah.

Gre približno takole: Meduza je po svoji definiciji (no ne svoji, recimo, da Darwinovi) mnogoceličar. Kar pomeni, da ima sicer mnogo, mnogo celic, možganov pa žal ne. In to dejstvo je sploh niti najmanj ne zmoti. Vrsta je preživela 650 milijonov let, brez najmanjše sekirancije. No, tako to razumemo mi človečnjaki. V resnici pa je opremljena z najpopolnejšim kemijskim orožjem, z biološkim mehanizmom ki v nekaj nanosekundah, v nič hudega slutečega plenilca ali namišljenega sovražnika, katapultira bodico, ki je tako drobna, da brez najmanjše težave penetrira mehka tkiva in direktno v njegov krvni obtok brizgne strup. Naj povem, da gre največkrat za živčni strup in pri nekaterih vrstah meduz, ga zgolj en primerek vrste, poseduje toliko, da bi lahko z njim pobil ducat človečnjakov.

Pa to ni vse. Meduza ima naravnost fascinanten življenjski cikel. Zdi se, kot, da lahko izbira med tem, ali bo kot polip ostala lepo pritrjena na skalo nekje globoko v morju in vegetirala, ali pa bo le-ta (polip namreč), sam sebe stokrat kloniral, v identične mini meduzice, ki bodo veselo splavale na površje morja. Pri nekaj vrstah, je celo sposobna obrniti življenjski cikel in se vrniti nazaj v mladost, torej zopet postati polip, da bi počakala na boljše čase, na dnu morja. Teoretično ji lahko rečemo, da je nesmrtna. Se pravi, recimo, če je nekaj prej ne popapca.

Torej, verjetno se sprašujete kam peljem stvar, poleg očitne površne lekcije iz biologije.

Šala zgoraj, je sicer duhovita, se pa ob njej vprašam, ali je človeško bitje zares tako razvito, kot je prepričano. Mnogoceličar brez možganov, nas je v evoluciji desetkrat prekosil. Človek je potreboval tisočletja, da je svojo možgansko kapaciteto zmogel tako raztegniti, da je izumil orožje, ki ga premore v sedanjosti, pa mu pravzaprav do sedaj še ni uspelo dovršiti ga do te mere, da bi se lahko kosal z brezkrvnim, prozornim bitjem, brez možganov. O nesmrtnosti sicer sanja in dela poizkuse z matičnimi celicami, ki pa bodo zaradi njegove pohlepne narave, po vsej verjetnosti prej vodili v civilizacijski propad, kot pa ohranitev vrste.

No, meanwhile in the ocean…. Onesnaženje, globalno segrevanje svetovnih voda in podobni faktorji, so povzročili, da se zadnja leta meduze na veliko odločajo biti meduze in se vneto klonirajo. Morja so jih vedno bolj polna. Človek, pa se čoha za ušesom in še vedno smatra, da je ocean nekako v njegovi sveti domeni. Užaljen, ker so mu pričele kvariti, tako bridko zasluženi letni dopust in ga ogrožati pri lagodnih poletnih čofotanjih. Poleg tega, pa so začele tudi izginjati ribe, s katerimi se hranita obe vrsti. Se pravi, zdaj je že resno užaljen. Kljub temu, da ga prav malo briga kaj se skriva v temnih globinah oceanov in kakšna vesolja so pod vodnimi gladinami. No. Tudi meduz prav nič ne zanima kaj je nad vodo. Kdo bo koga? Prepričani smo lahko, da meduze ne bomo ugledali na frčoplanu. Kaj pa človek? Ali bo končno dobil prepoved vstopa v morsko kraljestvo?

To be continued in next twenty years….

Ja. Kljub temu, da takšnega obnašanja ne pričakuješ ravno od meduze, je postalo očitno, da je tudi ona, prav ona, nagnjena k širjenju in prevladovanju okolice. Presenečeni? Res ne vem zakaj. Zakaj ostalega sveta ne sodimo po sebi?  Na dolgi rok je vprašanje le, ali bomo uspeli planet uničiti do te stopnje, da bomo onemogočili razcvet tako sami sebi, kot tudi katerikoli drugi vrsti. Ali bi meduze naredile isto z oceani? Kdo bi vedel.

In si mislim: Šala je pač šala, ampak dejstvo, da človek premore možgane, samo po sebi še ne pomeni hudo velikega upanja. Velik procent te vrste namreč, izkorišča le kak procent njihove kapacitete. Recimo namesto dihalnega aparata. In za osnovne računske funkcije, kar pride prav, pri preštevanju smešnih papirčkov, na katerih nekaj piše in od katerih je odvisen.