Pravite respect. Hja. Ta vaš respect, bi vam včasih zabila skozi oči v možgane. Ja, ja, vem. Bodi hvaležna. Ma ajd nekam s to hvaležnostjo. Kaj sploh je to respect in za kaj? Za kaj? Za to, da se v nedogled pobiram, brez kakršnegakoli občutka? Brez ponosa nase? Za to, da hodim okrog z dvignjeno glavo? Vsa lepa in pokončna in bleščeča, okitena, nališpana in modno opravljena? Zato, da je moj smeh glasen in odkrit? Da je moj gnus jasno izražen, moj odpor dobro utemeljen? Zato, da posojam svoje presežke, dokler me ne zmanjka? Da sem načelna, jasna in fer, večno uravnovešena v svoji obupni neuravnovešenosti? Ker se neprenehoma trudim, pa čeprav ni lahko? Ker ostajam pozitivka? Vsaj poskušam? Ker iščem načine, delim izkušnje, slikam zgodbe? Ker tričetrt življenja tolčem depresijo in nikomur ne priznam kako težko je? Ker ne jem zdravil, ne hodim k psihiatrom? Ker se zalivam z mrzlo vodo, izvajam meditacije, treniram borilno veščino? Ker iz neznosne nervoze preklapljam v čustveni izbruh, hodim, se smejem sama sebi, poslušam muziko, se smejem, se jočem? Ker ljubim veliko in globoko? Ker nikoli ničesar ne pozabim? Ker navadno dam vse kar lahko? Ker se nikoli ne skrivam, ker se ne smilim sama sebi, ker se mi nihče ne smili, ker se ne bojim prihodnosti, ker se ne bojim ničesar razen bolečine, razpada, trohnjenja, obupa, nevednosti, nezavestnosti, nezavednosti?

Gonite se polovičarji, mediokriteti, nevoščljivci, manipulatorji, izkoriščevalci, samopomembneži, hinavci, zakompleksanci, zagrenjenci, odvisniki, ki vam lastne odvisnosti ni mar, ovce, grupiranci, ki se ves čas udobno grupirate in ste popolnoma zadovoljni, le da vas, grupa v kateri ste se trenutno ugnezdili všečka in boste za njeno odobravanje naredili vse, se obrnili tako, da bo primerno, prijetno, pametno, uniformirano, vsi tisti, ki vidite le sami sebe, ki si mislite, ah ona bo že, saj je še vedno, ja res je, bo že, a tudi ona se lahko zlomi. In če se, dobro ve, da ne bo nikogar zraven. Nikogar, ki ga to ne bi jezilo. Ko je zlomljena je šibka, gnusna, uboga, nepomembna, prestrašena gmota kosti, mesa, trzajočega živčevja in tiste neugodne energije, ki jo oddaja. Mumija. Upadlega obraza, s podočnjaki do kolen, kožo, kot bi bila iz pergamenta, prehitro zgubana, izsušena, izgorela, nespečna, nezgovorna, neješča, izgubljena v oblaku cigaretnega dima, s topo bolečino v grlu. Prav nizko človeška, nobenega čudeža več, nič božjega, le nemočna, potresavajoča se kreatura, ki se ji dnevi in leta raztegujejo v brezobličnost. Ki se čudi drugim, ki živijo normalno, jim zavida življenja, družine, zrak ki ga dihajo… Kdo bi to hotel? Če pa bi že kdo hotel, mu sama ne bi pustila. Zavlekla bi se v temen kot, se osamila, lizala rane in poskrbela sama zase. Dokler bi šlo. Če bi šlo. Nobenih solz, nobenih prič. Kot, da se ni zgodilo nič.

In potem bi jo nekega dne srečal v mestu. O, kako si kaj, bi rekel, in ona bi odgovorila super. Rekla bi nekaj duhovitih, se pohihitala, ona bi koketno privihala desno stran zgornje ustnice in se ti nasmehnila. Mislil bi si, izgleda v redu. Brez sledi vojne, brez ran, brez sence na obrazu. Morda bi opazil le rahel živčni trzljaj, kot, da se ji mudi. Stran od tebe, pa čeprav te ima morda rada, stran od sveta, v osamo. Tam je najbolj varno. In odšla bi vsak v svoj svet, kjer bi odložila maski. Oba igralca v igri življenja, vsak s svojo tragiko, komiko, tragedijo, komedijo, karkoli že.

Ljudje smo pravzaprav osamljene kreature. Vse življenje obdani z množicami, ki nič kaj dosti ne pomenijo… Včasih z njimi delimo najbolj nepomembne malenkosti, se družimo in grupiramo, da bi odgnali praznino…. Trpimo in umiramo pa velikokrat sami.