Knjigo sem kupila že lep čas nazaj. Včasih si pač ne morem pomagati in kompulzivno kupujem knjige. Nekatere preberem takoj, druge, kot prav ta, pa pač obstojijo na knjižni polici, dokler ne pride pravi čas zanje.

No, razlog, da je nisem prebrala prej je ta, da sem na zadnji platnici prebrala opis vsebine, ki je omenjal nekakšen teroristični napad. Take in podobne teme me navadno odbijajo. Zakaj? Zato, ker po vsej paniki, po zloglasnem 11.9.,  ki resnici na ljubo, na nek način traja še zdaj, ne vem več natančno čemu bi verjela in ali mi je sploh do poslušanja in prebiranja na temo. Upirajo se mi teorije zarote, priznam pa, da morda v tej smeri nisem dovolj razgledana, da bi si o reči lahko ustvarila neko verodostojno mnenje.

Naj se vrnem nazaj na knjigo. Zakaj si jo sploh kupila, bi me lahko vprašali. Ker gre za eno bolj kontroverznih knjig zadnjega časa in sem bila radovedna. Vedela sem, da je dobra literatura in da jo bom slej ko prej prebrala.

Salman Rushdie, Satanski stihi

Knjiga ni najlažje branje, je pa genialno napisana in bo všeč tistemu, ki mu preklapljanje med blodnjo, sanjami in realnostjo ne bo predstavljalo večjih problemov in ki bo sposoben s svojim miselnim tokom slediti pisateljevemu. Všeč bo tistemu, ki mu je všeč magični realizem, ki nima predsodka do starodavnih izročil, ki ga mamijo drugi svetovi, vonj in očarljivost tujih kultur, tistemu, ki mu filozofska misel ni tuja in ki se med branjem rad ustavi ter zamisli nad posameznim stavkom. Skratka, mene je izučilo, da si ne bom več omejevala lastnega branja, glede na površen opis vsebine, ki ga najdeš na platnicah knjige.  Pa prekleto vesela sem, da sem po nekaj mesecih spet našla literaturo, ki me primerno potegne. Beseda knjige je definitivno eklekticizem, eklektično. In veščina s katero avtor združuje in razdružuje, je naravnost fascinantna.

Roman je napisan iz stališča priseljenca v drugo kulturo, ki izrazito spodbuja kulturno asimilacijo, po drugi strani pa je čutiti, kako se nekaj v njem, tega skrivaj sramuje.

Rushdie je pravzaprav sam priseljenec. Rodil se je v indijskem Bombaju, od koder je kasneje migriral v Anglijo  in diplomiral na  univerzi v Camebridgeu. Leta 1988 je bila izdana njegova četrta knjiga Satanski stihi, ki je v muslimanskem svetu naletela na veliko zgroženost in neodobravanje. Prepovedana je bila v 13ih državah. Iranu, Indiji, Bangladešu, Sudanu, Južni Afriki, Šri Lanki, Keniji, Tajski, Tanzaniji, Indoneziji, Singapuru, Venezueli, in Pakistanu.

V odgovor na vse to, je Rushdie leta 1989, v kolumni za The Observer,  imenoval Mohameda za enega večjih genialcev v svetovni zgodovini, pri čemer je poudaril, da muslimanska verska doktrina Mohameda smatra za človeka, torej v nikakršnem pogledu popolnega. Razložil je, da omenjeno delo nikakor ni protiversko nastrojen roman, je pa zato poizkus pisanja o migraciji (preseljevanju) ter vseh nevšečnostih in transformacijah, ki jo spremljajo.

Leta 1989, je bila po radiu Teheran, v imenu verskega vodje Irana, Ayatollaha Khomeini, razglašena fatwa, ki je zahtevala usmrtitev Salmana Rushdieja, ker naj bi bila njegova knjiga bogokletna. Na njegovo glavo je bila razpisana bogata nagrada. Od takrat je pisatelj precej let živel pod policijsko zaščito (lahko, da tako živi še zdaj, o tem nisem prepričana).  Fatwa je bila sicer nekaj let kasneje, s strani Iranske vlade, "zanikana" v smislu, ne bomo je podpirali, ne bomo je pa niti zanikali.

Po vsem napisanem, me še vedno muči tale fatwa. Kakorkoli obrnem, se ne morem sprijazniti s tem, da bi imela vera, oziroma nek verski vodja ali cerkveni dostojanstvenik, tako moč, da bi lahko od svojih vernikov enostavno zahteval ali zgolj pričakoval umor t.i. grešnika. In seveda, da bi bil človek po dejanju takega umora nedoktakljiv s strani islama. Zdi se mi brezumno.  Bolj prebiram o tem kaj pravzaprav pomeni fatwa, bolj brezumno se mi zdi. No, to je, gledano iz vidika moje krščanske kulture in sveta, kjer smo si prizadevali, da bi cerkev ostala ločena od države.

Spet pridem do zaključka- takole namenoma brez verskega ali kulturnega moraliziranja- da je naš evropski svet popolnoma drugačen. Med tem, ko se pri nas pogovarjaMO o tem, da umetnik nikakor ne bi smel biti pogojen z vero ali družbo, da je umetnost brez okvirjev, čisti izraz človeškega, če hočete, je v drugih kulturah očitno precej jasno, da niti umetnost, nikdar ne sme preseči praga dovoljenega.  No, sicer priznam, da se tudi pri nas mnenja na to temo zelo razlikujejo, vendar pa… To so le mnenja in snovi za debate.

Bojimo se muslimanov, ja. Pa ne zaradi korana, mošej, minaretov, ali žensk v burkah…. Vizualno-estetski vdor tuje kulture, ni tisti ključni faktor za strah… Strah nas je drugih, manj otipljivih reči. Strah nas je morda neke vrste gorečnosti, ki je pri nas ne poznamo….še. Odkrito povedano, za enkrat sama v  vsem tem, še vedno vidim pred vsem neznansko magičnost orienta. Se pa sprašujem, ali bi morda bilo na mestu malce strahu. Vsaj previdnosti.

Poznam nekaj muslimanov, a niti enega ortodoksnega, ali takega, ki bi se zavoljo vere vtikal v mojo zasebnost (beri vera, način življenja). Všeč mi je njihova simbolika, mistika… V knjigi najdem tisoč in en okus sveta, ki nam je tuj, ki pa me, na srečo ne odbija, temveč vzpodbuja željo po razumevanju. In mislim, da so ti občutki na mestu. Izobrazba (beri konstantno izpopolnjevanje znanja), je v tem trenutku človeške zgodovine, v tem svetu, ena najpomembnejših reči. In nimamo več izgovorov. Vprašanj se je potrebno lotiti poglobljeno in jih razumeti objektivno.

Svojega mnenja glede dogodkov, po izidu knjige ne bom javno izražala. Povedala sem dovolj, da si lahko sami interpretirate moje občutke in vprašanja ob tem. Postavljam si predvsem precej vprašanj glede sveta, ki je trenutno v velikem preoblikovanju ter o naši prihodnosti na njem. Ponovno ugotavljam kakšen prepad je lahko med različnimi kulturami. In kako je kulturni relativizem v tem času pogosto usodna napaka.

Knjigo sem prebrala ob pravem času. Priporočam jo tudi vam.