Članek
Urban
Objavljeno Mar 15, 2016

Popravite me, če se motim. Je koncert in je KONCERT.

V soboto sem se udeležila koncerta legendarnega reškega umetnika. Ja, rekla bom umetnika, ker si to oznako definitivno zasluži. Govorim o Urbanu, oziroma o združbi Urban & 4.

Res je, da se na koncert nisem kaj prida pripravljala, za razliko od dveh prijateljev, ki sta vsaj teden prej stvar preverila, poslušala njihov novi album in navdušeno zaključila, da je koncert vreden ogleda. Kaj vreden, vsi trije smo se ga veselili. Tudi jaz. Ker že res dolgo nisem bila na omembe vrednem koncertu, ker dobro pomnim čas, ko sem vestno obračala kaseto z Lauferji, ker je bil moj prvi sentiš, na katerega sem plesala s fantom, prav njihov komad Budi moja voda

Kaj naj sploh rečem? Že v prvem delu koncerta, je prišel trenutek, ko ostaneš brez besed. Vsaj jaz. Zakaj? Ker je bilo tisto kar sem gledala tako občuteno. Seveda s prepoznavnim Lauferjevim, oziroma, morda bo bolj pravilno, če rečem Urbanovim stilom, saj je očitno, da je kljub izvrstnemu instrumentalu, prav on gonilna sila in označevalec benda. Komadi kot so Pridi mi bliže, Nebo, Mjesto za mene, Kundera, so sporočilni, lirični in izpovedni, če se osredotočiš na besedilo, ugotoviš, da gre za poezijo, za življenje, za nekaj kar poznamo, ljubezen, bolečino, pripadnost… Urban je mojster balade. Komada, ki  sta me najbolj zadela, sta bila gotovo Sutra čemo pričati in pa seveda Kada se voda povuče.Tako zaradi izvedbe, kot besedila.

Kar pa se je meni osebno zdelo najbolj ganljivo in občudovanja vredno, je bil človek, ki sem ga opazovala. Kako živi svoj nastop, kako nastopa z dušo in srcem, kako se daje publiki, po vseh teh letih nastopanja. Malce zmešan, čuden, nenavaden, visok, na gladko obrit tip, z uhanom v nosu, se na odru dobesedno topi… In seveda, sem se topila z njim tudi jaz. In upam, da tudi vsaj večina publike. Upam zato, ker bi si resnično želela, da bi bil take vrste nastop čuten na tak način. Človekov izraz in upam si trditi, da življenjsko delo, način življenja in izražanja…

Seveda pa ni samo on tisti. Da ne bom ostalim članom benda delala krivice. Vsi so odlični. Drugi mož, ki je precej v ospredju in zato bolj viden, je kitarist, ki prav tako vidno diha koncert in ves čas komunicira tako z frontmanom, kot publiko in ko se proti koncu koncerta nasmeji sam sebi, zaradi občutka, zaradi neke vzajemnosti, energije publike, ki se je povezala z energijo nastopajočih, se smeješ z njim. Smeješ, zaradi čistega trenutka, zaradi nečesa, kar je (vsaj zame) dandanes prav redko. Veselje ob povezavi. Občutek, ki je tako klinčevo zaželjen, a na žalost do njega pridemo zelo redko.

Bend se je po »koncu« koncerta na oder vrnil še trikrat. In očitno je bilo, da uživajo, da jim ni niti malo odveč. »Ovaj Jeger je ovdje vrlo opak. Isto ko i kod nas« reče Damir Urban in dvigne kozarec proti publiki. Takrat vem. Zavidam mu. Pa ne škodoželjno. Obžalujem, da nimam ne srca ne jajc, da bi se tako dokončno in odkrito izrazila. A veste, velikokrat, ko opazujem kakšnega glasbenika, še zlasti pevca, se mi zgodi (poleg tega, da se mi dvignejo dlake), da skoraj čutim, kakšen občutek mora biti, da daš takole z glasom ven iz sebe… In včasih si zaželim, da bi imela glas. Da bi z melodijo odprla ventil in zapornico, tako, kot to čutim pri njemu.

Zaključek koncerta je bil instrumentalen in fenomenalen. In moj zaključek: Koncert, ki ga je zares vredno doživeti. V tej meri, da se mi je dejansko zdelo vredno napisati tale tekst. V času, ko smo se, tudi kar se glasbe tiče, precej prestavili na elektronsko platformo, ko imamo na razpolago You tube in karkoli si pač zaželimo poslušati, na dosegu klika, je takšno doživetje zame še bolj dragoceno. Sicer res trenutek, ki mine, ampak zgovorno pove: SO ljudje, ki ustvarjajo s srcem. Še vedno. In bog daj, da bi vedno bili.