In se SPET dogaja. Kako neskončno smešno. Za crknit smešno in za razjokat se, za raztopit se do kosti smešno. Vrnil se je tisti brezupen občutek, ki mi pravi, kot že tolikokrat poprej, da ne morem zaupat živi duši, razen sama sebi. Pride zraven s črno slutnjo noža v hrbet, le slutnjo, takoj za njo pa mislijo, da se mi meša, da sem motena…

Tako se stopnjuje, da mi nabija srce in podivjajo čreva, diham pospešeno ter imam občutek, da prihaja do kratkega stika, ki se mu hočem na vsak način izogniti, saj vem kaj pomeni. Odločno se oblečem, izstopim iz hiše in hodim kot mesečnik. Zunaj je eden zadnjih, prečudovitih jesenskih dni, ki v vsem svojem razkošju barv in vonjav po umirajočem listju, simbolično nakazujejo melanholijo poslavljanja… Poslavljanja poletja. Sonce je rumeno na jesenski način, zlato, intenzivno rumeno, kot muškat, okrog katerega krožijo vinske mušice, kot nekaj medeno opojnega in iztekujočega se… Kot zrela tepka, preden njen sladki sok zavre in jo spremeni v nerazpoznavno, rjavo gmoto…. Njegova toplota me mučno ovija v tanko, lepljivo opno iz potu, ki ga nervozno potim. Čutim, da mi zmanjkuje zraka. Pa ne zaradi klanca. Zaradi strahu.

Imam vse in hkrati ničesar nimam. Včasih se zdi moje nezadovoljstvo bogoskrunsko in hkrati sploh ne vem od kod prihaja, od kje izvira moj muhasti nemir. Kam včasih spolzi prav vsa volja, kot bi izginila v nevidnem vorteksu nesmisla. Kaj bi rada, se vprašam, kaj je narobe? Kaj ni prav in kaj je prav?  Občutek, kot, da si zavestno in popolnoma nespametno, eno za drugo uničujem možnosti, da bi lahko kdaj živela in pred vsem čutila nekaj, kar je vsaj približno podobno nekemu normalnemu življenju…. Ja? Možnosti? Ali sem kdaj sploh zares imela kakšno drugo možnost?                                                               

Za koga? V kakšnem kontekstu? So to SPLOH moje želje? Če za trenutek vzamem v obzir tisto kar bi lahko poimenovala s pojmom usoda in rečem, da je to nekaj, morda prav tisti občutek, ki ga opisujem, tisto nedoločljivo, kar človeku preprečuje, da bi izstopil iz tega nemogočega vzorca….He! Prav tega, ki ga vidim, vonjam, čutim, slišim…. Pa ga kljub vsemu, še vedno brez moči živim….

Zato vsake toliko ostanem popolnoma prazna. Kot kadaver muhe, po tem, ko pajek iz nje posesa vse kar je življenjskega. Ostane lahak, prazen, a na videz še vedno dovolj prepričljiv kalup.

In pogrešam sama sebe.

Stvari, kraje, ki so mi bili nekako na silo odtrgani. Nekateri že leta nazaj.  Od kjer sem šla, brez, da bi se poslovila. In zdaj se mi včasih sanja, da se vračam tja. Vse je tako živo, občutek, kot, da se vračam domov.

Pogrešam čuden patent rolete, ki omogoča, da se jo malce privzdigne, kljub temu, da je spuščena, polsvetlobo v poletnih popoldnevih, zvoke kokoši zjutraj, cigaretni dim po hiši, makedam do X-pointa, smrekov gozd, jeseni porasel z mehkim mahom in gobice v tisoče svetlih odtenkih, kot bi stopil v pravljični svet, ljubezen, občutek absolutne pripadnosti …

Pogrešam pogled skozi kuhinjsko okno v Igei. Soseda, ki sta sprehajala rjavo psico, kateri sva se z Lajko izogibali, zapuščeno in ograjeno kolonijo iz časa Mussolinija, pot do jezera, majhen hribček in ulico, ki med hoteli zavije radikalno na levo, kjer sem Lajko učila kako se hodi poleg, zapuščene plaže pozimi, živalske kadavre, ki jih je nanesla voda, osamele galebe, vonj po jodu, vonj po plesni, zimsko tišino turističnega mesteca, poletni trušč in zvok vlakcev, ki so mimo hiše vozili turiste, veter, ki je v hišo nosil mivko, začetek sezone, pomlad, upanje, sprehode po parku, pasjeljubce, vlak za Bolonjo, rdeče mesto, pasje iztrebke na ulicah, stavke, zamude vlakov, sobotne potepe v Rimini, muslimane na ulicah, pokrite ženske in kopice otrok, moj roman, ustvarjanje, paralelni svet, osamljenost tujke, nekoga, ki bi skrbel zame…

Pogrešam jutranje zvoke gosi, zvonjenje zvonov, pave, ki so obiskovali naš vrt, pomlad, ki je stanovanje odprla naravi. Pogled na čudovita drevesa, ptiče, podobne tropskim, ki so hodili v ptičjo hišico, ki smo jo imeli, njihovo žvižganje, pogovore z njimi, račji par ter njuno potomstvo, čoln na Krki, vonj po stari hiši, tišino, zvok avtomobilov, ki so zapeljali čez most, zimski ogenj v kaminu, poledenelo Krko, ježe, ki so jeseni prečkali vrt in jih je Lajka neumno naskakovala, staro jablano, glicinijo, jasmin, tulipanovce, vonj cvetočih ringlojev, Durinijev vrt, Gospoda Durinija, Mimi in pokojnega Emila….

Pogrešam Šiško, zelenje okoli blokov, sprehajalne poti, trgovine kamor sem hodila, knjižnico, lekarno, Koseško tržnico, zgodnje sprehode na Rožnik, risanje, pisanje, stanovanje, občutek miru, zaljubljenost, mlado berivko, sardelice, motovilec, stare kuhinjske omarice, novo kuhinjo, brnenje hladilnika, drsna vrata, moje tri golobe, optimizem, posedanje v lokalu blizu bloka, trgovinico s sadjem in zelenjavo, tetin balkon, pogled na čebelnjake okrog mene, stanovalca nasproti, ki je manično odganjal golobe, občutek, da sem ljubljena, razočaranje, nezaupanje, popoldansko spanje, dvanajsturno delo, službo, samostojnost, neodvisnost, zmožnost, človeka ob sebi….

Po vsem tem se počutim prazno.

Vse to je…..Vse to so koščki razbitega ogledala, podobe, ki se v njih pod različnimi koti popačeno odbijajo ena od druge. Stojim ob kupu in s krvavečimi rokami grabim po njih. Nikoli več jih ne spravim nazaj, kot so nekdaj bili. Nikoli več NE bodo. Nepreklicno. Menda prvič nepreklicno začutim končnost. Vse to je odšlo v nepovrat. In že skoraj izgubljen, bežeč, utripajoč občutek vsega tega, kar se mi kakor koncentrat utrne v obliko nečesa, solzi podobnega, pa čeprav ni nobene mokrote ali slane sledi, pomeni le to, da ranljivo bitje kot sem, pogreša ljube reči, ljudi, občutke, dejstva…. In vsakokrat, ko se eno od njih odtrga, vsakokrat stojim malce bolj samo, bolj oddaljeno, bolj izolirano…. Bolj namenjeno pozabi in prepuščeno neskončnosti….

O, ali je to tista svoboda?