(Pred natančno enim letom in še vedno aktualno)

*

Prebirala sem svoje stare objave. Čudim se. V letu dni je moralo iti nekaj narobe in prav nič se ne motim, ko čutim, da sem otrdela.

Očitno sem bila pred letom in več neznansko bolj odprta in pisala sem brez očitnega namena. No, razen kolumne, ki je bila redno, tedensko pisanje.

Kako resnično, vajenec z obilo vaje izgubi tisto nedolžno odprtost. Naivnost bi se reklo in izraz mi po svoje še preveč ustreza.

V preteklem letu sem toliko pisala, da sem na nekatere objave že popolnoma pozabila. In kljub temu, da nekatere od njih niso preveč spretno napisane in da so nekako plašno, boječe zastavljene, v njih vidim marsikaj. Vidim to, kar sem preživela, to kar sem iskala, v kar verjamem, oziroma vsaj sem, takrat. Občutene so. Čeprav ne bi mogla reči, da to, kar mi izpod rok prihaja zadnje čase ni občuteno, nasprotno, so starejše bolj polne upanja.

Škoda, da sama pri sebi ne zmorem ustaviti tistega, kar me nenehno vleče v krog in ponavljanje. V kratkem času pozabiš, se odtujiš od lastnih spoznanj, bolečine, celo od lastnega napredka. Mogoče zato potrebujemo okrog sebe glasove in obraze? Da nas spominjajo na to kdo smo? Da nam podajajo iztočnice za avtorefleksijo?

Smešno. Obrazi.  Pa tako sem bila včasih prepričana, da so prav oni tisto čemur moram ubežati, da se bom lahko počutila svobodno. Oni in njihove nenehne sodbe. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem si morala poiskati druge obraze, da sem spet lahko v njihovih očeh prepoznala svojo obliko… Dokler me ponovno niso začeli dušiti njihovi težki pogledi in tisto v kar so me silili. K nenehnemu samoizpraševanju. Ker pa to tako in tako nenehno počnem, vsaj na pol, mogoče neodločno in nezainteresirano, nekje vmes med tem, ko se istočasno prepričujem o lastnem stanju, kar je nekako čudno, ne vem namreč ali to počnejo vsi, nekako bi si upala pomisliti, da pač ne, ali vsaj ne v tej meri in ne tako zagnano… In iskreno, ne vem, če sem že kdaj poznala koga, ki bi se tako zavzeto in hladnokrvno mrcvaril, kot to počnem sama s seboj jaz, no vsaj tega ni nihče jasno izrazil… Kakorkoli, če že to po malem počnem ves čas, potem lahko enkrat to storim temeljito.

Kaj se je zgodilo v enem letu.

Seveda je normalno, da se okoliščine spreminjajo in da se ljudje spreminjajo, vraga, celo lončnice na oknih se spreminjajo, pa čeprav imam tiste, ki so najmanj zahtevne in zato najmanj spremenljive… Ampak v tej meri? V tej meri, da se ne prepoznam več? Kaj zaboga se dogaja? Depresivna nisem, to poznamo… Ali pač? Sem le prebila v neko drugo obliko, pomešano z besom? Kaj torej?

Tudi obrazi mi kažejo, da so se stvari spremenile. Sprašujem se… O obrazih, ki takole izginejo, o tistih, ki so ti nekoč namenjali toplino, pozornost, potem pa se brez razloga, brez pozdrava ali kakršnegakoli očitka enostavno umaknejo? Kaj se je zgodilo? Ali sem kaj spregledala na sebi? Sicer vem, namesto tiste voljne, naivno iskrene, gnetljive gmote, sem postala kot strjena kepa plastelina, mrtvo prepričana v svojo obliko… Ali je to grobo? Sem postala groba? Preveč iščem prispodobo za lastno plastičnost, namesto, da bi sprejela življenje kot enostavno dejstvo? Verjetno.

Opažam, da postajam potrpežljiva. Vdano čakam na prave trenutke. Ne zdajle, bejba, malo še počakaj, vse bo prišlo samo po sebi, vedela boš kdaj je pravi trenutek… Živi življenje kot je in se prepusti. Koji K?! A to je življenje? Zen? Krščanska potrpežljivost, skromnost, umirjenost? Bullshit. I wish. Bilo bi resnično lepo in sliši se vse preveč enostavno… Roaaaaaar… Kaj mi manjka? Sprijaznjenje? Naj se sprijaznim, da se je enkrat treba sprijazniti s tem, da je življenje strogo začrtano? Ni šans. Nikoli.

Počutim se tako, kot bi živela sredi Pompejev. Sredi mrtvega mesta, polnega zacementiranih ljudi. S to razliko, da se ti tukaj večinoma smehljajo. ZACEMENTIRANIH!!! In jaz naj bom tista, ki tistemu okoli sebe daje barvo? Sama, seveda. Na pol se lahko strgam, kričim, praskam, pulim lase, se smejem, jokam…. Nič ne pomaga. Oni udobno v svojem cementu – jaz nora.

Življenje dajem ljudem, ki ne obstajajo, stvarem, ki jih ni, kradem vzorce, zlorabljam detajle in jih oblikujem po svoje, maličim, obračam, premetavam besede… Ali se temu reče ustvarjanje?

Svoja vrata mečem s tečajev in nisem prepričana ali jih bom vsakokrat spet zmožna natakniti nazaj. Pretežka so. Naslonila sem jih tako, da za silo stojijo. Med tem, ko z večnim kufrom v roki stojim na mestu, loputajo, ker je neprestano prepih.

Obrazi pa… Bledijo in se oddaljujejo. Njihovo sporočilo je, da sem neprilagojena. Alienirana. Ostajajo le tuje oblike, tuji zvoki, ki me pogosto zavedejo v nek občutek domačnosti. Vprašam se, ali so sploh kdaj resnično čemu služili.

Obrazi mi pravijo tisto, česar nikakor ne morem in nočem verjeti:  »To nismo mi. Na-a. Ti si!«