Nadaljevanje zgodbe "Brez pljuč hlastati za zrakom". Malo romantike  :).

Besno sekam robidovje pred sabo. Kot, da se ne premaknem nikamor, grmovju ni ne konca ne kraja. Grabim, vlečem in udriham, trni se mi zarivajo v debele rokavice, vsake toliko začutim kako kakšen najde pot v moje dlani. Vroče je, po obrazu mi teče pot in roke imam popraskane do krvi, vse do komolcev. Pa vendar mi je moje početje v čudno zadovoljstvo in uteho. Manjša mačeta je dovolj lahka, da mi delo z njo ne povzroča hujših preglavic. Sproščujoče je, kot bi tako preusmerila ves bes in jezo, ki sem jo nemo zadrževala v sebi ves ta čas. In besna sem, da se mi kar megli.

Damian leži v ležalniku pred hišo in bere. Z mesta kjer sem, ga komaj vidim, on pa mene na srečo ne. Mislil bi si svoje. Jaz pa si seveda tudi mislim svoje. Zaničujem ga, ker v njemu ni nikakršne iskrice, nikakršne potrebe, da bi se premaknil. Popolnoma mirno in samozadovoljno tam leži, nikakršnega občutka krivde, ali nemira… Jaz pa imam prevale v želodcu, tiste vrste, ki me potiskajo v brezglavo početje, v nekaj, da se zamotim, ker sicer bi začela kričati in opletati okrog sebe. Nisva se kregala, že kar nekaj časa ne. Persistirava v mlačni mlakuži. Kot bi se sprijaznila z nekakšnim nezadovoljno-konvencionalnim kompromisom. Ne morem si pomagati. Moti me, neznansko me moti, tako zelo, da me bo lepega dne razneslo…. Sploh pa… Od nekdaj sem sovražila vse kar je konvencionalnega, le da on tega sploh ne ve. Sploh me ne vidi, sploh me ne pozna… Vedno je nekako poravnan glede na normalo okolja… No, razen njegovih »umetniških« odklopov… Pa še to… Sama v njegovem delu ne vidim nikakršne globine… Ničesar pomenljivega… Le strah. Strah ga je kaj bi se zgodilo, če bi odprl zapornice. Tako sem se spravila nad grmovje, kot kakšna trapa. Po njegovo. Kaprice, kaprice, kaprice… Takšna pač je, pustimo ji veselje in njene občasne ekscentričnosti… Tako si misli in me pusti, da delam po svoje, čeprav se figura, ki jo gleda, ne ujema z njegovo podobo o tem kakšna ženska naj bi bila.

Vzela sva si teden dopusta in na mojo pobudo odšla v Belo krajino, kjer imajo starši hišo. Dolgo me ni bilo tam in prvo popoldne sem navdušeno bezljala naokrog ter mu razkazovala vse prostorčke, točke, drevesa in kamne, ki jih poznam še iz otroštva. Obhodila sva meje posesti, pri čemer sem mu  zavzeto pripovedovala vse, kar sem o tej zemlji uspela potegniti iz spomina. Moje navdušenje je bilo  srčno. Po dolgem času sem se nekje zares počutila doma. Gledal me je in se mi prizanesljivo smehljal, na način, ki mi je dal čutiti, da mu ni kaj dosti do vsega skupaj. Sledil in poslušal me je le zato, ker me pač ni hotel prizadeti. Po nekaj urah se je namestil v naslonjač in od takrat se skorajda ni več premaknil. Bila sem razočarana. In osamljena. Tako sem se odločila posekati grmovje za hišo.

Na srečo sem se tisti čas že nekoliko odlepila od njega in misli, da mu moram ugajati. Nisem se več toliko ozirala na njegova pričakovanja, ker enostavno ni več šlo, brez da bi se pri tem nepopravljivo poškodovala. Tisti čas sem veliko slikala. Začelo se je nekega dne, ko sem opazovala kako je on poizkušal nekaj naslikati. On, umetnik in jaz nekakšen privesek, ki naj bi ga slepo oboževal zaradi njegove poze in družbenega statusa. V resnici pa ženska, ki je zavoljo »ljubezni« odrinila ves svoj potencial, se podredila v opazovalko ter slepo in gluho sanjala o tem, kar sem nekoč bila. Stala sem mu za hrbtom in se čudila. Od kod človeku toliko samozaupanja, da se meni nič, tebi nič loti slikanja, kot bi bila to najbolj naravna stvar na tem svetu? Kaj nisem bila včasih jaz tista, ki je slikala? Mar ni tega prav poniževalno spregledal, ignoriral? Takrat me je pograbila neke vrste trma in tekmovalnost. Zakaj ne bi spet? Zato, da mi potem ne bi očital, da ponavljam za njim? Da se ne bi počutil, kot, da mu konkuriram in z njim tekmujem?

Naslednji dan, ko sem bila sama, sem napela ogromno platno in se lotila dela. Sprva je bilo le zabavno. Igranje z barvami in oblikami, nič bolj konkretnega. Slika je solidno uspela. Seveda jo je videl. Rekel ni nič. Jaz pa sem nadaljevala. Eno za drugo, na ducate barvnih abstrakcij, dokler nisem našla koncepta in zgodbe, ki me je povlekla v samoodkrivanje in svet, ki je bil zame predolgo zaprt. S slikanjem sem začela ponovno živeti. Čutiti upor in odpor. Lastno voljo. Razmišljati v oblikah in barvah…. Vsako možno minuto sem prebila pred slikarskim stojalom, dejansko zadovoljna v svojem svetu, pa čeprav nisem bila nikoli zares tak samotar, kot bi si človek mislil, če bi me takrat poznal.

Po treh urah sekanja in puljenja, sem se torej končno ustavila in se, po tem, ko mi je košček lesa priletel v levo lice, odločila, da bo bolje, da preneham. Povzpela sem se nazaj, k hiši.

Damian je še vedno ležal in potihoma smrčal. Mačeto sem, s preračunanim gibom, zabrisala tako, da se je zapičila v tla zraven ležalnika in ga s tem zbudila. Zravnal se je na naslonjaču in si me pretreseno ogledoval.

»Kaj se ti je pa zgodilo?«

»Nič.« Sem odsekala in se namenila v hišo.

»Kakšna pa si!? Vsa popraskana! Kaj za boga si pa počela? Ti je tega res treba?«

»Damian, daj mi mir!« Sem rekla naveličano. »Mestno dete…«

»Mestno dete? Kaj je to normalno, da te dve uri ni, potem pa prideš nazaj vsa razpraskana?«

Šlo mi je na smeh. »Nič mi ni, kar pomiri se...«

»Ti nisi normalna.« Je zamomljal in vedela sem, da misli smrtno resno.

Odšla sem v kopalnico in se pogledala v ogledalu. Na levem licu sem imela krvavo prasko. Vseeno mi je bilo. Umila sem si roke, ki so me skelele in se počutila zares, zares sproščeno. Jasno mi je bilo kako izgubljenega se počuti tam, brez televizorja, interneta in svojega ateljeja. Sklenila sem, da mu tokrat ne bom prizanašala, saj sem v resnici le čakala, kdaj mu bo presedlo. Očitno sem mu s tistim sekanjem robid, predvajala nekaj, kar je bilo zanj popolnoma nesprejemljivo.

»Taja…« Je začel spravljivo, med tem, ko sva po kosilu sedela na terasi, »Mislim, da bi bil čas, da greva nazaj v Ljubljano.«

»Zakaj pa?« Sem ga pogledala razočarano.

»Em… Spomnil sem se, da bi moral do konca tedna še nekaj narediti…. sploh pa… Pa saj sva tukaj že tri dni! Počasi že nimava kaj sama s sabo… Mislim, poglej se, sekaš nekakšno šavje… jaz pa… Knjigo sem že skoraj prebral… In ta je zadnja…«

»Oh, grozaaaa! Damian, daj no… Lahko greva kam na izlet, rada bi šla kam peš… Saj se nama ne mudi… ?? Kdaj sva bila nazadnje na dopustu? Rabim še malo časa tukaj, daj no…« Sem pričela s prepričevanjem, čeprav sem vedela, da ne bom ničesar dosegla, saj se je sam zase že odločil.

Odkimal je. »Če bom še en dan tukaj, se mi bo zmešalo.«

Nekaj časa sva bila oba tiho. Kar stiskalo me je. Nisem se bila še pripravljena vrniti v Ljubljano.

»Kaj pa če…« Sem začela, »Kaj pa, če te odpeljem do železniške postaje in greš nazaj z vlakom, jaz pa tukaj ostanem sama? Nekaj dni? Daj no… Če ti res ni več do tega, da bi bil tukaj… Saj sem ti rekla… Rabim malo miru, res bi rada ostala. Ti pa se boš brez avta že znašel. «

Gledal me je, kot bi ga uščipnila ali močno dregnila pod rebra, najprej kot, da sem popolnoma zmešana, nato omahujoče, potem pa se je z veliko mero tolerance, prisilno omehčal.

»Sama, Taja? Tukaj v tej samoti? Ne vem kako bi se počutil, če bi te pustil samo…«

»Nič mi ne bo… Saj imam avto. Ne kompliciraj. Poglej z druge plati. Kdaj si se nazadnje peljal z vlakom? Rada imam ta kraj.  Pravzaprav je tole moj dom. Šele zdaj vidim, kako sem ga vsa ta leta pogrešala.... Če pač tebi ni do tega, da bi se tukaj dolgočasil, ti ne zamerim, pusti pa vsaj meni malo veselja! Saj ne bo za dolgo... Prosim!«

»Prav.« je nejevoljno pokimal, kot bi si po svoje oddahnil. »Naj bo po tvoje. Ne vem kaj se zadnje čase dogaja s tabo…. Ampak, če pač to potrebuješ, ostani.«

*

Železniška postaja v Semiču je delovala odrezano. Vsekano v hrib, posejan z vinogradi. V prvem nadstropju stavbe je očitno nekdo prebival, sodeč po rožah na oknu in perilu, ki se je tam sušilo. Stala sem na peronu in mahala za vlakom, ki je odpeljal proti Ljubljani. Ko se ga več ni videlo izza ovinka, sem se pričela ozirati okrog sebe. Nikjer ni bilo žive duše. Bila je tišina in skoraj bi lahko prisegla, da zaznam migotanje ohlajajočega se zraka, tik nad temi. Za trenutek sem se počutila zapuščeno, dokler se nisem opomnila, da sem tako hotela sama. Počasi sem se napotila proti avtu. Bela krajina, v dolini pred mano, je migotala v zadnji svetlobi dneva in spomnila sem se, da sem kot otrok mislila, da je tam morje. Če s tiste točke gledaš na dolino prekrito z meglo, je res videti tako. Po nekaj minutah sem zapeljala na dovoz pred hišo. Sonce se je že spuščalo za Mirno goro in pogled je bil čudovit. Vdihnila sem zrak, ki je dišal po zgodnjem poletju. Občutek je bil domač, pa čeprav že skoraj pozabljen. Počutila sem se, kot bi mi odpadlo veliko breme.

Naslednjega jutra, sem dobre volje parkirala pred trgovino v Črnomlju. Moralo je biti precej zgodaj, kmalu po odpiralnem času. Ker nisem dobro spala, sem se že okrog pete zjutraj oblekla in odšla na sprehod po gozdu, potem pa se, takoj, ko sem sklepala, da so se odprle trgovine, namenila v Črnomelj, saj mi je zmanjkovalo hrane. Pot je bila lepa. Ko sem se spustila po hribu navzdol, sem na stežaj odprla okno in uživala v mrzlem, jutranjem zraku, ki mi je razmetaval lase in mi jih lepil na obraz.

Ko sem stopila iz avta, premlevajoč v glavi kaj vse potrebujem, sem zaslišala glasno požvižgavanje in na drugi strani parkirišča, pred terencem z odprtim prtljažnikom, zagledala nekoga, ki je nekaj iskal in mi kazal hrbet. Na ves glas je žvižgal melodijo, ki sem jo poznala, pa se ji nisem mogla spomniti imena. Njegova brezskrbnost in očitna jutranja dobra volja, sta me spravili v smeh. Kot bi bilo nalezljivo. Naredila sem nekaj korakov proti vhodu v trgovino, potem pa, brez očitnega razloga, obstala na mestu. Nekaj me je stisnilo. Znan občutek. Tudi žvižganje je potihnilo, tip je obmiroval in se počasi obrnil nazaj, proti meni.

Zdelo se je tako, kot bi se svet za trenutek ustavil. Dejansko. Kot, da bi v natančno tistem kadru minilo nekaj minut. Zmrznila sem in oblila me je kurja polt. Zaznala sem ga, še preden se je obrnil. Prepoznala sem podobo človeka, ki sem si ga nekoč s tako vnemo izbrisala iz svojih možganov. Kot bi mi to zavedanje zameglilo vse ostale zaznave, sem se počutila gluho in omotično. Srce mi je razbijalo. Ja, bil je on, malo starejši, z bolj izsekanimi potezami na obrazu, z izrazom v očeh, ki ga nisem prepoznala…. Odtrgal se je od avtomobila, obotavljivo naredil korak, kot da ne bi bil popolnoma prepričan in stopil proti meni. Začutila sem močan stisk. Objel me je. Kot lutko, saj sem imela še vedno občutek, da sem se znašla v nekem hudo za lase privlečenem tripu. Dejansko je stal poleg mene in me močno objemal, tako, da sem pomislila, da se bo odtis njegovih rok trajno vtisnil v moj hrbet.

»O… .« Sem končno izjecljala, »Max?  Ti tukaj?«

Začela sem kašljati in pogledala proti tlom. Stisnilo me je v želodcu. Narahlo sem se umaknila. Nisem si še upala pogledati navzgor. Potem pa me je prijel za nadlaket, kot, da bi potegnil vzvod in s tem moj pogled proti svojemu. Nekaj, kar je bilo skoraj nedopustno… Da bi se me ljudje kar takole dotikali, kadar bi se komu zdelo… Ampak bil je on… In nisem imela nikakršnega argumenta, ki bi imel kaj smisla, oziroma v katerem bi bil vsaj delček resnice…. Zato sem stala pri miru, vkopana v tla pod sabo. Zagledala sem se mu v obraz in skenirala vsak detajl, vsako poro, nasmeh, izraz, privihane kotičke oči, odboj svetlobe v njih in pramen las, ki mu je padal naprej na čelo… Vse to se je tisočkrat preslikalo v moje možgane in moj procesor je neumorno primerjal in analiziral, raziskoval, tipal… Še vedno me je držal in me prav tako presenečeno gledal, kot verjetno jaz njega.

Zasmejal se je in priprl oči.

»Kaj takega… Taja! Koliko časa je minilo? Lahko bi vedel, da se bova slej ko prej srečala.«

»Kaj počneš tukaj?« sem še vedno pretreseno vprašala.

Spustil je mojo roko in se pomaknil korak nazaj.

»Terensko delo… No, v bližnji okolici, ne ravno tukaj. Prišel sem po malico, preden začnem. Tukaj sem že dober teden. Pa tudi sicer prihajam pogosto. « Pomignil je proti terencu, pred katerim je stal, ko sem ga slišala žvižgati. Opazila sem, da je prtljažnik poln orodja.

»Terensko delo? Kaj pa?« sem vprašala raztreseno, bolj zaradi dialoga samega, kot, da bi sploh lahko tekoče razmišljala.

»Čistim gozd. Sekam grmovje in drevesa, ki so za posek.« Spremljal me je s pogledom, kot bi bral moje misli. »Kupil sem namreč nekaj gozda, nedaleč stran... Investicija pač, ali pa veselje, kakor želiš to poimenovati… Vlagati v zemljo se mi zdi smiselno. In sploh, ni tako draga, kot se morda zdi, če veš kaj počneš, se z malo vloženega truda lahko obrestuje…. No, da ne bo slišati, kot, da sem kak jebeni veleposestnik.« Zasmejal se je.

»Kaj za boga pa je tebe prineslo sem?« Ogledoval si je moje popraskane roke in lice, kot, da ga silno zabava to kar vidi.

Zavedla sem se, da sem oblečena v tenirko in, da me po vsej verjetnosti še ni videl take. Sploh ne izven mesta in izven filmov v katerih sem bila takrat, pred leti.

»Nekaj kilometrov stran imamo hišo in zemljo… Pa saj se verjetno spomniš, menda sem ti kdaj omenila…«

»Mhm… ja, zdaj se spomnim.« Je rekel in me gledal, med tem, ko sem sama umikala pogled.

»Tole nikakor ne more biti naključje, Taja, po toliko letih… Koliko let je minilo?« Nagubal je čelo. »Sedem?«

»Sedem let.« Sem pokimala in se mu zagledala v obraz.

»Torej, po sedmih letih, te ne morem kar tako pustiti, da greš naprej po svojih opravkih, kot, da se nisva srečala.«

»Misliš, da bi to naredila? Zakaj le?« sem ga negotovo vprašala.

»Kakorkoli… To pač ne gre.«

Nervozno sem se zasmejala. Stiskalo me je v grlu, kot bi se ga bala. Ustrašila sem se intenzivnosti tega, kar se je v meni zganilo. Naenkrat se mi je začelo muditi.

»Kaj pa imaš v mislih?«

»Nekako morava malce nadoknaditi ves ta čas. Koliko časa pa nameravaš ostati tukaj? Si sama?«

»Še nekaj dni, mislim… Sama, ja…«

»Kaj praviš, če najprej jaz obiščem tebe, potem pa še ti mene? Recimo? Bi to šlo? « Zasmejal se je, kot, da se mu zdi njegov predlog zabaven.

Skomignila sem z rameni. »Ok... Mislim, da bi…«

Začel je tipati po žepih na hlačah, kot, da nekaj išče.

»Greš v trgovino?« me je vprašal in se obrnil proti vhodu.

Sledila sem mu. Imela sem prazno glavo in sploh nisem več vedela po kaj sem prišla. Kot bi opazil, da precej naključno mečem stvari v nakupovalno košarico, me je dregnil v komolec.

»Taja… Si ok? Zdi se mi, da te je tole malo vrglo… Te spravljam v zadrego? Precej stvari sva pustila nerazčiščenih…« Dvignil je obrv in levo stran ustnice, na način, ki sem ga dobro poznala. Resno, a še vedno šaljivo.

Stresla sem z glavo, kot bi hotela pregnati žgečkanje v trebuhu in brutalen plaz spominov, za katere se mi je zdelo, da so nevarni in so že začeli z veliko silo, kot brus, praskati po moji notranjosti.

»Max…Minilo je sedem let! Jaz nisem več tista Taja, ki si jo takrat poznal… Nima smisla pogrevati… Ne… Ne bi rekla, da me spravljaš v nelagodje. Le popolnoma sem presenečena, šokirana… Nisem si mislila, da te bom sploh še kdaj videla, kaj šele tukaj! Moj bog…« Zavzdihnila sem in začutila kako se mi ponovno stiska grlo.

»Saj niti nisem vedela ali si sploh še živ!« Nehote sem se preveč razburila in glas se mi je zatresel kot užaloščeni divi iz kakšne turške telenovele. Zaradi tega sem se sovražila, zaničevala. Jebena romantičarka. To imaš od svoje romantike. To, kar te ta trenutek zbada v pleksusu, kot, da te bo zadušilo.

»Taja… Verjameš, da sem veliko mislil nate?«

Obupano sem ga pogledala in upala, da ni opazil, da so se mi v očeh začele nabirati solze. Ven je butalo vse, kar sem v teh letih potlačila. Poskusila sem se omejiti le na misel o njem, pa ni bilo tako enostavno. Bilo je preveč vsebine. Vsa sem se tresla in želela sem si, da bi se lahko bolje obvladala ali pa enostavno izginila stran od tam.

»Sicer ti tega verjetno ne bi rekel kar tako… Zdaj pa, zdi se mi, da je lahko to edina priložnost, tukaj v trgovini, bogu za hrbtom… Oprosti… Vem, da se sliši precej nepomembno, zdaj… Ampak tisto takrat, je bilo od mene res eno veliko sranje…«

Skomignila sem z rameni in živčno mečkala rob svoje majice.

»Kar je bilo, je bilo. Sploh pa, rekla sem ti, da nisem več ženska, ki si jo takrat poznal… Z Damianom sva še vedno skupaj… Pusti Max… Je že v redu. Ne sekiraj se, veliko časa je minilo…«

»Taja, poglej sem, prosim...«

Prisilila sem se, da sem mu pogledala v oči, pri čemer sem čutila, da mi je kapnilo na lice. Zaznala sem, da se tudi njemu tresejo roke in nekaj na njegovem obrazu, kar je bilo brezkompromisno iskrenega. Nekaj bolečega in znanega. Rano in obžalovanje in nesigurnost. Le za sekundo. Potem se je spravil k sebi, kot bi zagrnil zaveso. Čutila sem se grozljivo razgaljeno. In hkrati, kot, da me bo razneslo, tam sredi trgovine, bogu za hrbtom… Bogu za hrbtom me bodo izdale noge in razlila se bom po zanikrnih keramičnih tleh, med regali z ribjimi konzervami in svinjskimi doručki!

»Fak!« sem zapiskala, kot kakšna kokoš, brez vsake kontrole in moči, da bi nadaljevala. »Kaj delaš! Pusti me pri miru! Vsa ta leta sem se spraševala in mrcvarila... Ali je živ? Kako je končal? V zaporu? V komuni? Je mrtev? Je klošar?  Ali pa pač… Morda ne želi odgovarjati na moja sporočila, ker se me je odločil izbrisati... In to pravico seveda ima... Mislim, zakaj pa ne, pravzaprav… Kaj pa sem jaz tako posebnega…. Nikoli mi nisi ničesar dolgoval… Zakaj bi mi le… Kaj pa je sploh bilo vse skupaj… In nato… Po vsem tem času…. Ga srečam v prekletem Črnomlju, nekega lepega dne… In mi pravi, da je mislil name… A res, Max, a bi me recimo, če se ne bi zdajle srečala, vseeno poklical…?? Dvomim!«

Zadnji glas, ki sem ga izpustila je bil  škripajoč. Obrnila sem se, histerično zabrisala polno košarico ob tla in stekla ven iz trgovine. Lahko bi brcala okrog sebe, lahko bi še naprej vpila neumnosti, pa sem raje zbežala….V silnem strahu za lastno samopodobo, vedoč, da se nikakor ne morem več kontrolirati in vzdrževati umetne, mirne in brezbrižne fasade. Usedla sem se v avto in se trudila, da bi ustavila plaz solza. Ni šlo. Vseeno mi je bilo kako izgleda. Ljudje so hodili mimo in začudeno gledali Ljubljančanko v dragem terenskem vozilu, kako hlipa, kot da je konec sveta. Le, da ni bilo čutiti tako. Nikoli nisem bila Ljubljančanka in bila sem preveč pretresena nad dejstvom, da sem čutila bolj nekakšen grobo izklesan začetek, kot pa konec.

Čez nekaj časa je potrkalo na šipo avtomobila. V rokah je imel nakupovalno vrečko. Ker nisem dala od sebe nikakršnega glasu, je sam od sebe odprl vrata na sovoznikovi strani in se usedel zraven mene.

»Prinesel sem ti stvari, ki si jih pustila v košari. Dal ti jih bom na zadnji sedež.«

Nisem se oglasila. Želela sem si, da bi me pustil pri miru.

»Lahko bi si mislil… Ok… Jezna si. To je čisto ok… « Je začel obotavljivo.

O… Ko bi bilo res tako enostavno. Ko bi le bila samo jezna… Zazvonil je telefon, ki sem ga imela v predalčku avtomobila. Damian. Pritisnila sem tipko za izklop zvonjenja. Zdaj, ko sem si odkrila obraz, sem se na silo umirila, toliko, da nisem več hlipala in da se mi ni tresel glas.

»Max… Ali greš lahko prosim ven iz mojega avtomobila? Tole je šlo znatno predaleč.« Sem rekla srhljivo hladno.

Grizel si je ustnico. Videti je bil podobno premaknjen, kot jaz,  skoraj nepredstavljivo….Pa vendar si nisem mogla pomagati.

»Pusti me prosim… Če imaš še vedno isto telefonsko številko, te morda kasneje pokličem. Zdajle nima smisla. «

Pokimal je in počasi izstopil. Speljala sem in pritisnila na gas bolj, kot bi bilo potrebno. Ker nisem posebno dober šofer, sem pri tem obdrgnila kanto za smeti in se počutila sila trapasto. Prepričana, da se temu smeje, kot bi se včasih…. Pa se ni. Stal je pred svojim avtomobilom in gledal za mano. Nič se nisem ustavljala, vozila sem, dokler nisem prišla pred hišo na Kalcih.