Načeloma sem, kadar nimam določenega mnenja o stvari, ali pa takrat, ko imam zelo izrazito mnenje, pa bi lahko koga s tem, da bi odprla usta užalila, precej tiha oseba. Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da sem daleč od tega, da bi bila tiha.

Zadnje čase, že dlje časa, vedno večkrat zalotim ljudi, da se izgovarjajo na nekakšno karmo. Če ti recimo ne gre v službi, če ne najdeš službe, če ne najdeš partnerja, če te »zajebavajo« vsi povprek- Ah, no ja…takšna je moja karma!!!! Bad karma, good karma.... Skratka že nekakšna karma.

Pred kratkim sem bila na večerji pri prijatelju in njegovi punci. Ker smo že nekaj malega popili, sem verjetno pojamrala, da je moje življenje v tem trenutku precej »zajebano«. Ne bodi lena, sta se oba hkrati, kot bi tekmovala, kdo bo me bo bolj modro potolažil začela s prigovarjanjem. »Vse je za nekaj dobro. Boš videla, vse se bo uredilo. Taka je pač tvoja karma. Če moreš pač te stvari dati čez, jih daš.« Nisem si mogla pomagat, da nebi malce cinično vprašala: »Kdaj? Kdaj bo boljše? A v naslednjem življenju?« Odgovor je bil seveda malce zmeden. »Ja no….sicer bo sigurno boljše že v tem, ampak, če ne v tem, pa v naslednjem.« V takih primerih ne morem držati jezika za zobmi. Mislim. Halo? Se pravi, da se nimam kaj pritoževat in bolje, da se kar sprijaznim? To je moja usoda? Karma? »Jah ne….usodo si pa krojiš sama!« je običajno odgovor. Kako zdaj? Za moje pojme pomeni usoda nekaj kar je v naprej zapisano. Ali pač verjameš v to, da si za svoje življenje odgovoren sam, ali pa verjameš v usodo. Po pravici povedano, sama nisem verna, nisem pa niti ateist. Ateizem, se mi zdi zelo odgovorna filozofija. Se pravi, da si sam, da boga ni, posmrtnega življenja ni, skratka le sam samcat si in povsem odgovoren za svoja dejanja. Usoda je nekaj, kar enostavno opraviči in omili dejanja, češ, bilo je pač usojeno, kaj sem pa mogla jaz pri tem. In karma- ah, če pač ne bom zmogla v tem življenju, bom pa v naslednjem. Je pa še božji plan. Kakorkoli neumno se morda to komu sliši in po pravici se sliši neumno tudi meni, mi je ta morda še najbližje, kot nekaj kar je in kar bi lahko nekako priznala. S tem seveda, da tudi, če bog obstaja nimam nič proti njemu, se ga pa tudi ne bojim in nimam z njim kaj dosti opravkov. Moj bog ne sme imeti imena ne obraza. Ni oseba. Nima karakterja. Pač je nekaj.

Naj bom pač duhovno slabo razvita ali ne, želim biti odgovorna zase. Imam svoje standarde in principe, katerih se držim. In bog ne daj, da bi si dajala potuho s kakšno karmo. Pač vsak verjame tisto kar lahko. Moti me predvsem neka »duhovna moda« in izrazi, ki jih ljudje mečejo skupaj kar tja v tri dni. Dejstvo je, da je koncept karme belemu evropskemu človeku tuj, kot bušmanu krema za sončenje. Pri nas na Balkanu(recimo, da smo tam nekje), se reče: Živi se jednom! In če ti nekdo jamra: Jebi ga, nije ni meni lako, al biće bolje!