Končujem šiht in razmišljam o tem, kam bom šel na pivo. Nervozen sem in narahlo me že obliva vročina. Če bi lahko, bi spil kakšnega že med malico, pa raje ne. Zadnje čase več ne znam nehati.

Delam kot čistilec. Najbolj umazana in težaška dela kar jih je, za minimalno plačo. Delam tudi po petnajst ur na dan, brez vikendov. Moji sodelavci, so skoraj izključno Bosanci. Dobro se počutim med njimi. Večinoma nimajo svojih družin, tukaj živijo v podnajemniških sobah in poleg službe nimajo ničesar. Počutijo se manjvredno, nekako tako kot jaz.

Študiral sem na treh fakultetah, vedno so mi rekli, da sem hudo brihten, mene pa ni nikdar preveč zanimalo kaj si mislijo drugi. Nič nisem končal. Počel sem že vse sorte. Včasih sem že imel dobre službe in služil precej denarja, zdaj pa sem tukaj. Kaj naj? Služb ni, najbolj mi ustreza da delam, raje delam cele dneve, kot, da bi se znašel sam s sabo. Pri nas doma se je vedno delalo, če ne, smo se kregali in tepli. Starša sta deloholika. Oče je bil alkoholik. Dolgo sem ga sovražil zaradi tega kar je naredil meni in mami.

Pripeljem se pred lokal, kjer že sedijo naši Bosanci. »Heej, legenda!« To je namenjeno meni. Za njih sem legenda. Spoštujejo me, vedo, da se znam na šihtu obrnit. In da ga znam spit kot dec. Naročim si špricar. Pivo mi še ne paše. Zadnje čase se mi ob prvem pivu obrača želodec. Kmalu sem v elementu. Veselo je. Razumejo me. Zmoti me zvonenje telefona v žepu. Punca. Aj….ne da se mi javit. Po svoje mi je nerodno pred družbo. Da si nebi slučajno mislili, da me ima baba na špagi. Ignoriram, ampak pozabit pa tega zvonenja ne morem. Vem, da je zaradi mene šla že čez cel pekel. Zapeče me vest. Počutim se dolžnega, skratka zamori me in postanem slabe volje. Vstanem, kot da grem na WC. Postavim se za vogal hiše, tako, da me nihče ne vidi in jo pokličem nazaj. Na prvi vtis precenim, da je sorazmerno dobre volje. »Kje si?« Me vpraša. Spet me špikne. Kaj za vraga moram sploh razlagat kje zaboga sem. Povem, da sem na pijači s sodelavci. Jezik se mi že zatika. Vem, da ji ni prav. »Se lahko prosim ne voziš pijan z avtom?« Reče nejevoljno. Postajam vedno bolj razdražen. Zakaj mi ne more nikdar enostavno reči lepo se imej ali kaj podobnega? Vedno najedanje in teženje. Kaj me sploh klicari? Ne rabim tega. »Ne skrbi zame!« Zasikam. »Vozim že dvajset let, kaj te pa briga. Bom že.« Jezna je. Vem. Še bolj sem pa jaz. Ne rabim tega. Naj mi dajo vsi mir. MIR! Hočem samo mir pred celim svetom. Prekinem ji sredi stavka. Tako in tako je verjetno samo najedanje. Izklopim telefon in se vrnem nazaj k družbi. Za živce si naročim Whiskey. Vse postaja vedno bolj mehko in vseeno mi je za cel svet. Družba je vesela, oni me razumejo. Razumejo kako je, če ti baba teži. Ko jo jebe!

Spet šiht. Ura je pol šestih zjutraj. Ves sem povožen in ne spominjam se kako sem prejšnji večer prišel domov. Pravzaprav me tudi ne zanima kaj dosti. Zakljuva mi v glavi in oglasi se vest. Kaj je bilo? Preden se odpeljem izpred hiše, preverim, če je avto cel. Dobro. Nekaj ni dobro. Vprašam se kaj sva imela s punco. Nekaj mi pravi, kot, da sva se spet skregala, pa se ničesar ne spominjam. Ah…ne bom je niti klical. Ne da se mi. Samo sranje. Nisva za skupaj, jebi ga. Ampak mi ni vseeno. Rad bi, da mi bilo, pa mi ni. Postajam nervozen. Ustavim se v lokalu ob cesti in se kljub mrazu usedem na teraso. Navijem si tobak. Pozen sem že, ampak me bodo že morali počakati. Spet postajam jezen. Ona je kriva, da se tako počutim. Z njo je nekaj narobe. Ona ima probleme, ne jaz! Jaz ne rabim odgovarjat nikomur. Sem pošten človek, pošten delavec, hudičevo se trudim, za ta mali denar, ki ga dobim! Konec koncu sedim ob šestih zjutraj tukajle, med tem ko ona doma spi! Pogledam na uro. Zamujam že. Vseeno mi je. Spijem borovničke in si zaželim, da bi topel občutek, ki se mi razleze navzdol po grlu, trajal za vedno.