Stara sem 14 let in želim si postati poklicna plesalka. Plešem že od četrtega leta. Balet, jazz balet ter izrazne plese. Ko plešem čutim moč. Niti ne vem nad čim, če sem odkrita. Čutim svoje mišičasto, jedro telo, ki ga imam popolnoma pod kontrolo. Držim se ravno in navadno nosim lase spete v figo, na vrh glave. Stopala mi vleče rahlo navzven, tako, da se peti stikata. Tega niti ne opazim, vidim, pa na kakšnih fotografijah, ki me vedno znova presenetijo. Sama sebi se zdim kot tujka, ki jo vidim prvič v življenju.

Moji starši me pri plesu za enkrat še podpirajo. Vzgojena sem v meščanskem duhu. Balet, klavir in literatura. V šoli mi gre dobro, klavirja ne maram. Vsaj igrati ne. Poslušam ga rada. In rada plešem na klavirsko glasbo. O svojih planih glede plesa se s starši ne pogovarjam, saj imajo z mano druge načrte. Hočejo da postanem zdravnica. Čudno. Vedo namreč, da se ob pogledu na kri onesvestim.

Ura je tri zjutraj in čutim kako mi začne trzati mišica v levi nogi. Kot tetiva se napne in potegne mali prstek na nogi, tako, da se ta brez moje volje skrči. Od bolečine se zvijem. Včeraj sem po nesreči brcnila v vrata, pri čemer mi je počila kost v mezinčku. Kdo bi si mislil, da takle mali prstek lahko tako svinjsko boli. Mavca mi niso dali, imam le nekakšen trd povoj, ki naj bi služil kot opora. Nič ne pomaga. Mišice trzajo po svoje, hoditi sploh ne morem, ne morem pa tudi mirovati. Plesati ne morem in to me straši.

Minili so že trije dnevi od kar sem brcnila v tista vrata. Nemirna sem in od sosede sem si sposodila bergle, tako, da zdaj krevsam na okrog po stanovanju. Odločila sem se, da grem vseeno na trening. Bom vsaj gledala. Obiskujem plesno šolo, ki ima precejšen ugled. Sem v skupini A1. To pomeni najstarejša generacija, z najtežjim programom. Pravkar pripravljamo koreografijo za tekmovanje, ki bo v Ljubljani čez dva meseca. Treningi so nori. Ne morem si privoščiti počenega prsta.

Komaj se po stopnicah privlečem v plesni studio in se usedem na blazine ob steni. Punce se ogrevajo. Zazdi se mi, da me ena ali dve gledata precej privoščljivo. Učiteljica plesa se dela kot, da me ni. Rada bi ji pokazala, da sem tukaj, kljub poškodbi. Da se trudim. Sedim in grizem nohte. Gledam gibe soplesalk. Koreografija je izjemno težka. V glavi ponavljam figure. Noga sem, roka nad glavo, obrat. V svoji glavi plešem z njimi. Pomirim se. Nekako bo že šlo. Bom že nadoknadila. Zapomniti si moram zaporedje in bom vadila doma. Čez malo več kot pol meseca, bo selekcija plesalk za tekmovanje. Nikdar ne tekmujemo vse. Slabše učiteljica izloči. Sicer trenirajo z ostalimi, nastopijo pa ne. Še nikdar nisem bila izločena. Ko je trening pri koncu, odšepam do učiteljice. Obrnjena je s hrbtom proti meni in nervozno kadi cigaret. Še vedno me ignorira. Narahlo jo potrepljam po rami. »Ehm….Majda? Oprosti, da te motim… Imam poškodovan prst…mislim…ali bi lahko vseeno hodila na treninge, da vas vsaj gledam? Saj bo kmalu boljše. Nadoknadila bom, obljubim.« Zalotim se da jecljam. Ne vem zakaj. Pogleda me, kot, da ji grem skrajno na živce in neprijazno zmigne z rameni. »Kakor hočeš.« V obraz mi pihne dim in takoj zatem dvakrat na hitro zamahne z dlanmi, tik pred mojim nosom, kot bi se zavedla, da se to ne dela. »Sicer pa, ne vem če se ti splača. Nemogoče, da bi nadoknadila. Koliko časa se celi prst? Tri tedne?« Ostanem tiho, saj ne vem kaj naj ji rečem. Brez pozdrava se obrne stran od mene in začne pobirati svoje stvari.

Spet je ura tri zjutraj in spet ne spim. V glavi ponavljam koreografijo, pa se mi figure že mešajo ena z drugo. Zdi se mi, da bom znorela. To tekmovanje mi veliko pomeni. Moja udeležba, bi bila pogoj za sprejemne izpite na Srednji plesni šoli. Samo ta nastop mi manjka. Z nikomer nisem še govorila o tem. Leto gre h koncu in druge možnosti ne bo več. Spet mi trza mišica v nogi. Spomnim se vseh naporov, bolečega raztegovanja mišic, treningov brez glasbe ob ogledalu, vpitja učiteljice in srahu pred njo, bolečih prstov na nogah….Vse je imelo nek smisel, dokler sem imela cilj. Strah me je. Jokam. Blazina je vsa mokra in polna smrklja, mene pa boli ta prekleti prst, tako, da nimam volje niti, da bi vstala in poiskala robček.

Ko pridem naslednjič na trening, me učiteljica zagleda že na vratih. »Prosila bi te, da greš raje domov.« Zavpije čez prostor. Glave se obrnejo in pogledi zapičijo vame. Nastane tišina. Počutim se krivo, pa ne vem zakaj. In ponižano. »Odvračaš pozornost punc, dekoncentriraš nas.« Še doda, in mi obrne hrbet. Nejeverno mežikam in še kar stojim na mestu. Dojamem kaj to pomeni. Nočejo me. Moram stran, če ne bom izpadla šibka. Pri baletu gre za dostojanstvo in ponos. Za pokončno držo in pogled zviška. Ena od boljših plesalk sem in nočejo me več. Zravnam hrbet in ponovno uspostavim kontrolo nad obraznimi mišicami. Pokimam in odidem brez ugovora.

Čez teden dni pride dopis.

Obveščamo vas, da vas, zaradi narave vaše poškodbe, ne bomo mogli uvrstiti med plesalce, ki se bodo udeležili tekmovanja. Ker se šolsko leto končuje, se nam zdi smiselno, da se s tem lahko vaši letošnji treningi zaključijo. Ker niste v celoti končali programa skupine A1, vas vljudno vabimo, da naslednje leto program ponavljate.

S spoštovanjem,

Plesna šola Ta in ta