Maneverski prostor generacije naših staršev, je bil veliko manjši od našega. So imeli manj svobode od nas? Za svoje starše vem, da je bilo njihovo otroštvo čisto drugačno od mojega. Otroci so imeli doma svoje zadolžitve. Čuvanje mlajših bratcev in sestric, pomoč v hiši, na njivah in v štalah. Ko so se zidale hiše, je delala cela družina. Ni bilo kaj dosti debat o otrokovih pravicah in potrebah. Ni bilo niti časa za to. So se pa ti otroci zato naučili delavnih navad in odgovornosti. Niso se kaj dosti spraševali o svobodi. Če niso naredili šol, so si našli službe. Takrat so še bile službe.

Ko sem bila jaz otrok, niti nisem imela ne vem kakšnih zadolžitev doma. No, moja dolžnost je bila čiščenje kopalnice in odnašanje smeti. Sem pa zato preživljala svoje dneve zunaj pred blokom.  Nismo imeli vseh igrač, ki jih imajo otroci zdaj. Igrali smo se ravbarje in žandarje, zemljo krast, gumintvist, se skrivali, ali pa smo enostavno uporabljali svojo domišljijo in za igrače uporabljali lesene palčke, prazno embalažo, kamenčke itd. Če greš dandanes mimo kakšnega bloka, ne vidiš več otrok, da bi bili sami zunaj. Kvečjemu na kakšnem košarkaškem igrišču. Zakaj to? V kakšno dobo smo prišli? Kje so otroci? Za računalniki? Na FB? In kaj je s starši? A so vsi malo paranoični, al kaj, in svojih otrok ne pustijo samih ven? Da jih kdo nebi ukradel, posilil, zlorabil? Morda otroci nočejo bit zunaj?

 Če tako pomislim, mi smo imeli celo otroštvo bolj ali manj stalno družbo. Tistih nekaj otrok, s katerimi smo skupaj rastli in se poznali tako rekoč od rojstva. Ko smo se skregali smo bili prisiljeni svoje konflikte reševati sproti, saj je bila za nas ta mikrodružbica sila pomembna. Druge ni bilo. Ni bilo »širine«, ki jo daje internet in mobilni telefoni(hkrati pa bi rekla tej širini ozkost razmišljanja). Ali je takšna širina- takšna svoboda, zares dobra? Kako naj se moderni otroci naučijo pravilne komunikacije z ljudmi in reševanja konfliktov? Potrpežljivosti in zaupanja? Koliko so pod stresom, ker morajo biti všečni takšni širni publiki? Pri nas je bilo enostavnejše. Nismo se non stop klicarili, preverjali in lajkali. Točno si vedel kje ti je bilo mesto v takšni družbici. Imel si vse pogoje za neko normalno socializacijo. Seveda, so bili vedno tudi izobčenci.  Ampak ti so si še vedno konec koncu lahko našli drugo majhno družbico. Si predstavljate kaj se zgodi dandanes, če te nekdo javno osramoti po FB?! Ali če izgubiš mobilni telefon? Če se za hip predstavite v glavo povprečnega sodobnega teenagerja?

No, ne delam se niti, da razumem današnjo »mladino«, pri tem se nasmejem, ker sem zanje(čeprav se sama včasih počutim, kot bi jih imela 15)teta. Generacijska razlika pač. Meni se zdijo pred vsem kot eni buteljni, vsak s svojim mobilnim telefonom v roki. Scena, ko vstopiš na avtobus poln šolarjev, ki se sicer med sabo pogovarjajo, ampak pri tem buljijo vsak v svoj mini ekranček. Po trije na enkrat spuščajo muziko z You Tuba, drugi trije med pogovorom zavzeto vlečejo s prstih po svojih touch screanih. Mhm? Verjetno mesedžirajo al kaj pa jaz vem kaj. Da ne bo pomote, tudi jaz imam svojega Androida(karkoli že to pač pomeni), ker sem konec koncu tudi jaz malce trapasta na tehnologijo. In pred vsem, ker mi stric Simobil v zameno za ponoven podpis pogodbe, na dve leti podari najnovejši telefon(no, skoraj podari). Ampak pri vseh ljubih funkcijah, ki jih ima, uporabljam tiste osnovne dve ali tri, vse ostalo pa pač je. Mislim si: Za fotografiranje imam dovolj fotoaparat. Za internet imam računalnik. In vse to tipkanje in deljenje glasbe se mi zdi po pravici povedano smešno. Otroci, hudiča, poglejte še malo okrog sebe!

Saj ne vem pravzaprav kaj naj si človek misli. Generacijska razlika? Sigurno se skriva še kaj, česar ne vidim, ker pač nimam svojih otrok. Nebi jim rada delala krivice. Ko sem še živela v Italiji sem tam opazovala »razkroj«družbe. Z očmi tujke, seveda. Seveda sem si vedno rekla, da je pri nas drugače. Videla sem porazen vpliv medijev na družbo. Idiotske reality showe, ki jih pri nas še ni bilo toliko. In neumnost mlajših generacij. Neosveščenost. Nerazgledanost. Samovšečnost. Pomanjkanje zanimanja za karkoli. Katastrofalno šolstvo in porazen učni uspeh dijakov na srednjih šolah. Imela sem priliko debatirat o tem z Italiani, ki so bili zaposleni v šolskem sistemu in so bili prav tako zgroženi nad situacijo. Pri nas je boljše, sem si mislila. Ha…po nekaj več kot treh letih gremo po istih stopinjah!

Vprašam se tudi ali imajo straši in otroci v tem času sploh kašno drugo izbiro. Ekosistem v katerem živimo, se pač razvija v to smer(ali pa razkraja-stvar pogleda). Če pogledam obdobje svojega življenja in ves tehnološki razvoj, ki se je odvil v tem času, se zavedam, da bi moja stara mama, ki se je rodila leta 1906, lahko prav tako z odprtimi usti in zgroženo gledala navade moje generacije. In verjetno tudi je. In tukaj se spet vrnem na vprašanje svobode. Ali je sploh možno biti svoboden in hkrati del družbe v kateri živiš? Je možno za otroka, da bi brez poraznih posledic zavrnil splošno sprejemljivo in si ustvaril svojo realnost? Verjetno ne, brez, da bi pri tem izpadel čudak. Bog ne daj. Navadno se ta debata konča pri omembi dviga kolektivne zavesti. Naj bi se, oziroma, zelo potrebno bi bilo, da bi se dvignila kolektivna zavest. Hja. Že res. Kako pa? Zdi se mi, da smo ozaveščeni do amena-vsak od nas je že tisočkrat slišal vse to, pa še vedno….Človek je naravnan k temu, da skrbi za svojo rit.  Uzda se use staro kljuse.

 Vem kaj pomeni svoboda za moje starše- biti na svojem in brez dolgov, pa kaj malega si kdaj še privoščit. Vem kaj je pomenila za precejšnje število vrstnikov, ki so končali po kakšnih komunah, ali pa se še dandanes kje zadevajo in zapijajo. Za ljudi, ki jo vedno iščejo in iščejo, pa so zmeraj bolj razočarani, ker gre družba k vragu, ker je sistem gnil, ker ni tiste »prave« svobode, pa pri tem pozabljajo, da je v bistvu svoboda v tebi, ali pa ne.  Sama se niti ne ubadam več z njo. Svoboda, ph….karkoli že naj bi to bilo….Najlažje je kje za šankom, al pa z jointom v ustih filozofirat o njej. Važno je da veš kdo si. Zares veš. Potem tudi verjetno veš kako boš živel.