Članek
Depresija
Objavljeno Jan 22, 2014

 

….kamen, list, vrata, ki jih ni bilo nikdar najti; o kamnu, listu, vratih. In o vseh pozabljenih obrazih.

Goli in sami smo se znašli v pregnanstvu. V njegovem mračnem krilu nismo vedeli, kakšen je bil obraz naše matere; iz temnice  njegovega mesa smo prišli v nedoumljivo in od vseh odrezano temnico naše zemlje.

Le kdo izmed nas je poznal lastnega brata? Kdo pogledal v obraz očetu? Kdo ni ostal do groba vklenjen v ječi?

Kdo ni tukaj tujec, na veke sam?

O jalovost izgube, izgube tistega ,kar smo zapravili v vročih blodnjakih pod svetlimi zvezdami na tem neskončno utrujenem nesvetlem ogorku! Spominjajoč se  brez besed, iščemo čudoviti izgubljeni jezik, izgubljeno stezo v nebo,

kamen, list, vrata, ki jih ni bilo nikdar najti. Kje? Kdaj?

O izgubljeni duh, ki veter žaluje za teboj, vrni se spet!

 

Thomas Wolfe, Ozri se proti domu angel

Sedim na kavču in prazno buljim predse. Televizija je vklopljena, menda nekakšen reality show.

Kot se mi zadnje čase pogosto dogaja, se ne morem pripraviti, da bi svojo pozornost prisilila usmeriti se na dogajanje okoli mene. Damian spi. Leži na kavču poleg mene in nalahno smrči. Zamerim mu, zadnje čase mu zamerim veliko reči. Že v naslednjem trenutku pa me zajame občutek krivde. Saj si ne more pomagati. Utrujen je.

Dnevi so se začeli prelivati en v drugega, televizija pa je vedno vklopljena. Vsak dan čakam, da se bodo odprla vrata ateljeja, da bo prenehal z delom, da bova skuhala večerjo in nemara odprla steklenico vina…Včasih se zgodi, da je vse v redu, pogovarjava se in zdi se, kot včasih. Kdaj pa me popade bes. Tudi kozarce mečem po tleh. Televizija, moj stalni back vokal pa ne crkne in ne crkne. Popade me, da bi v roke prijela baseballski kij, ali palico za glof, ali pa mogoče kar prazno steklenico in jo razbila na prafaktorje.

»Taja, kaj je spet narobe? Daj no, utrujen sem«, ga zaslišim, kar povzroči, da se mi v trenutku pred očmi pokažejo pike. Utrujen? Vedno je izmučen od nečesa. Zdi se mi, da je depresiven. Celo sem se o tem z njim poskušala pogovarjati. »Jah, zadnje čase sem res precej depresiven, ne morem nič zato«, mi odgovori in se razleze po kavču kot crknjena riba. Še pred tem, pa seveda vklopi televizor.

Kdaj se je vse skupaj spremenilo v takole nočno moro? Da sem nesrečna je očitno, še huje pa je, da je tokrat očitno tudi on. Navajeni smo, da ima Taja vedno probleme, jah, ampak Damian…

 Sprašujem zakaj živim. Trapasto vprašanje, ki si ga človek vsake toliko postavlja. Ali sploh obstaja vedno nek razlog? Koliko zgubljenega časa je preteklo? Če bi se vprašala, ali je imelo vse skupaj nek smisel, bi bil odgovor verjetno klavern. Kljub temu pa, velikokrat se smisel najde kasneje, veliko kasneje, v smislu, verjetno je bilo potrebno izgubiti ves smisel, da si ga lahko potem spet na novo odkril. Smisel. Zakaj živim? Vsekakor se ne slepim, da je moj življenski cilj nekaj višjega, ali, da sem bila rojena za velike stvari…Ampak zakaj? Ali sploh zase? Ali sploh še vem kdo sem? Pri moji sposobnosti izgubljanja v drugih ljudeh, je zelo lahko izgubiti pravi smisel. Tako so me naučili. Gledala sem svojo mamo, kako je z leti izgubljala lastno identiteto.  Nihče me ni nikdar učil kako naj se imam rada. Na videz samostojna in inteligentna ženska kot sem, ob svojem moškem postanem senca. Čutim dolžnost, skrbim zanj in skrbim za razmerje. Pri tem se izgubljam. Nima smisla razpravljati o smislu, bi rekel profesor Brajc in se ironično zasmejal. Besedne igre in kolobocije, ko še vsaka beseda izgubi smisel in postane nekaj popolnoma nerazumljivega. Abstraktno, ki za trenutek prebije zid nesmiselnega oklepanja vsega znanega in pridobi čisto nek novi smisel.

Oblaki se vlečejo čez Šmarno goro, ki jih nalahno natrgava in ustvarja vtis razcefrane, umazane vate…

Torej izgubila sem se nekje v lepih občutkih in pozabila, da obstajam, to je moj problem. Iščem se v očeh drugih, že dolgo nisem ob tem, ko se pogledam v ogledalo čutila zadovoljstva. Verjetno bo že tako, da nekaterim ljudem kronično primakuje energije za odriv. Vedno ko se mi to zgodi, potrebujem enormne količine časa in energije, da se spet postavim na noge. Ne morem več, nimam energije…in tako čepim na mestu. Strah me je.

 On pa me nemo gleda in poskuša v meni razpoznati tisto nekaj, kar ga je nekoč, na videz davno tega,  na meni pritegnilo. Včasih me razume, drugič besni in kriči name, spet tretjič se napije na smrt in potem v trenutku frustracije recimo razbije vrata. Nasilja ne maram. Otrpnem kot žaba in se tresem kot kak slabič. Odreagirati pa nisem sposobna. In prav tako nisem sposobna dati pravega odgovora na vse to. Včasih imam vsega dovolj in si mislim, da mi dela krivico, sklenem, da si tega ne bom več pustila. Večinoma pa ga razumem. In se krivim zaradi tega. Rada ga imam in rada bi ga nekako potolažila, pa ne znam.

Torej vstanem in se napotim proti vratom. To so vrata iz bukovega lesa. Morda iz hrastovega…kdo bi vedel, sicer naj bi vedela jaz…ampak….v določenih trenutkih so redke stvari zares določene…it s over…it is over and who gives a shit about it. Tako stoječ pred vrati, se negotovo ustavim in se zazrem v črte, ki se navpično stekajo v nekakšne snope vzporednic. Zaznam tiktakanje ure v sobi in na pol neslišen zvok avtomobila, ki se je pravkar odpeljal skozi naselje. Spodaj si nekdo vpihne nos in zaškripa parket. Kot, da nekaj čakam. Že odkar pomnim čakam, da bo bolje, da se bo našel nekdo, ki me bo sposoben potegniti ven iz tega močvirja v moji glavi. Pa ni bilo nikoli tako. Vsaj ne še. Začetki so lepi, to že, potem, pa se začnem spraševati kaj je že bilo tisto, kar mi je dalo misliti, da bo kdaj drugače.

Tokrat se zagledam v les pred sabo in začutim končnost. Nekaj se je končalo, nikoli več ne bo isto. Pravzaprav, vse se je končalo. In ne vem kako naprej, vprašam se, kako se bom lahko sploh še kdaj premaknila izpred tistih vrat in odmislila tiktakanje ure v ozadju.