Že celo življenje hlepim po ljubezni. Ne vem za kaj, kot, da je nebi nikdar imela in nikdar dobila od nikogar. To je bilo pri meni v mlajših letih tako izrazito, da sem se sprijaznila s kakršnokoli obliko ljubezni, samo, da je dišalo po njej, pa sem bila popolnoma brez moči in brez zdrave presoje.

Točno se spominjam prvega momenta, ko sem prišla do sklepa, da je ljubezen nesebična. Bilo je s prvim fantom in stara sem bila sedemnajst let. Glede nečesa sva se sporekla in se trmala vsak v svojem kotu sobe. Jasno mi je bilo, da je on sposoben tako obmirovati in dobila sem občutek, da moram premakniti situacijo, če hočem, da se veza nadaljuje. Tako sem pristopila do njega in se mu opravičila, pa čeprav sem bila prepričana, da sem imela prav. Takrat sem si rekla, da je ljubezen nesebična. In z neznansko intenzivnostjo so v moji glavi vzplamtele podobe žena, ki vdano kuhajo, skrbijo za svoje može, vse prenesejo, so vedno dobre in prijazne, pa tudi če jih mož pretepe, vedno se poberejo in furajo naprej to svojo nesebično ljubezen. Dolga leta sem jih smatrala za napol svetnice, ki zavoljo ljubezni pozabijo na svoj ego in na svoje zamere. To je bila zame ljubezen. Nekaj kar te popolnoma pogoltne. Nekaj višjega in svetega.

Seveda, v tem času se mi je zgodilo kar nekaj katastrofalnih odnosov in precej ran, jaz pa sem še vedno sveto prepričana vztrajala pri svojem, češ, za ljubezen se splača in nekoč se mi bo obrestovalo.

Ko to pišem, se zadržujem, da se ne smejim sama sebi, ker sem bila tako neumna. Ljubezni je dovolj za vse in tukaj v resnici ni potrebe za nobeno žrtev.

Če zabredem še malce globje v problem, se moram nujno dotakniti tudi odnosov. Ko človek začne razmišljati zakaj je pri nas toliko patoloških odnosov med ljudmi, in tudi prebirati literaturo na to temo, ugotovi, da se takšna stanja, v katerem sem bila(oziroma sem še vedno) tudi sama, imenujejo odvisnost. Odvisnost ni samo kemična. Obstajajo tudi odvisnost od dela, od odnosov, od seksa. Vse te so odvisnosti v pravem pomenu besede, z vsemi svojimi značilnostmi, za povrh tega pa še zelo pogoste. Pogosto se v družinah te mešajo ena z drugo. Ljudje padamo v odnose, ki so pogojeni z vzorci obnašanja družinskih članov, partnerja…. Zdaj pa: V Sloveniji imamo neuradno 250.000 alkoholikov, s čimer smo v samem evropskem vrhu. Če si zamislimo njihove družine in družinske odnose, je pri nas samo zaradi alkohola prizadetih milijon ljudi! Potem pa še vsi ostali odvisniki,  in njihove družine. Težko je verjeti, ampak Slovenci smo zelo bolan narod.  

Torej, kako lahko človek sploh realno razmišlja, da bi se potegnil ven iz te naše patologije odnosov? Zdi se brezupno, saj je po tej logiki vsak drugi človek v Sloveniji nekakšen odvisnik.

Človek se mora naučiti živeti zase in se imeti rad! Sploh ni tako preprosto kot se sliši. Kot sem že prej napisala- ljubezni je dovolj za vse! Za moje pojme je najvišja oblika ljubezni, ljubezen do samega sebe. Do svojih talentov in danosti. Do svoje osebnosti in svojih napak. Ampak, da sploh lahko dojameš in začutiš take vrste ljubezen, je potrebno delati na sebi. Delo, delo, delo. Zavedanje, doživljanje, spreminjanje. Izražanje, predajanje, odpuščanje. Razumevanje samega sebe. Človek se mora kdaj nabrcat v rit, prav tako pa se mora tudi naučiti sam sebe pobožat. Človek ni sposoben ljubiti nikogar, če prej ne ljubi samega sebe. Resnično. Sliši se nekako zguljeno, ampak popolnoma resnično.

Ljubezen, hja. Ljubezen je včasih zgolj bolezen. Vsaj tisto, kar mislimo, da je ljubezen. Po letih in letih mazohističnega predajanja in izgubljanja same sebe, po depresijah in hudih čustvenih nihanjih zdaj to nekako razumem. In dobro mi gre. Odnosi sicer še niso zdravi, se pa spreminjam. In samo tako, da spremenim sebe, lahko posredno spremenim tudi okolico. Življenje postaja zanimivo, saj se šele učim sebe imeti rada. Imam še vedno slabe dni in včasih me še vedno zanese, da za svoje probleme krivim druge. V resnici pa nima smisla kazati s prstom na okolico.  Učim se biti sama sebi najboljši prijatelj.