prof. dr. Ludvik Toplak nagovor ob otvoritvi spomenika in parka dr. Jožetu Pučniku, 17. 6. 2016  Občina Lenart, 25 let samostojnosti RS,

Spoštovani Predsednik Republike Slovenije g. Borut Pahor, spoštovani župan občine Lenart g. Janez Kramberger, ….

Čestitam ob 25 obletnici samostojnosti Republike Slovenije in ob dnevu državnosti.

Hvala občini Lenart in hvala g. Predsednik Borut Pahor, da ste prepoznali delo velikega Slovenca, sina slovenske kmečke, partizanske družine iz Črešnjevca pri Slovenski Bistrici, izobraženca, narodnjaka, borca za pravično Slovenijo, mojega dolgoletnega prijatelja dr. Jožeta Pučnika.

Da gre za Slovenijo, je vedel Primož Trubar, ki je pred 500 leti rekel "preljubi Slovenci" in pozval, da tukaj skupaj hočemo »stati ino obstati«.

Da gre za Slovenijo, so rekli naši rojaki v Slovenskih goricah leta 1848, ko so v pismu cesarju pod naslovom »Kaj Slovenci od cesarja terjamo« zahtevali, »da se vse slovenske dežele Štajerske, Krajnske in Tržaške v eno kraljestvo združijo imenovano Zedinjena Slovenija, da se materin jezik v šole in kanclije uvede in da se Slovenija v Velikonemško zvezo ne zjedini.« Zahtevali so kraljestvo, torej svojo državo. 13.000 podpisov so zbrali naši predniki. Tudi moj dedek je kot župan spremljal »247 gospodarjev in gospodaric, od Sv. Lovrenca v Slovenskih Goricah v Dornavo na notarsko overovitev podpisov«. Podpisovanje so organizirali naši rojaki: rektor dunajske univerze dr. Franc Miklošič, doma iz Prlekije, dr. Josip Muršec kanonik v Gradcu, doma iz bližnjega Biša in Matija Mayer Ziljski iz Ziljske doline. In ko je cesar poklical deželnega glavarja in župana Ljubljane na Dunaj, jih je nagovoril: »A torej tudi vi Slovenci zdaj hočete avtonomijo, svoje kraljestvo?«, so gospodje iz Ljubljane v strahu pred izgubo tržnih priložnosti odgovorili: »Ah ne Njegovo Veličanstvo, to so oni(Štajerci in Korošci) samo tako napisali«", in cesar jim je odgovoril: »Pojdite v miru«. Tako je je pripovedoval prof Andrej Morič iz Dunaja.

Da gre za Slovenijo je vedel Blaženi škof Anton Martin Slomšek, ko je slovensko govoreče kraje Štajerske združil v eno škofijo s sedežem v Mariboru in tu ustanovil prvo visoko šolo, kjer so učili, da vodita »materin jezik in božja beseda do zveličavne omike«. 100 let pred Deklaracijo Združenih Narodih o človekovih pravicah je oznanjal enakopravnost jezikov, pred Bogom in torej tudi na Zemlji. Znameniti slavist prof. Fran Kidrič je zapisal »Slomšek kot duhovnik in škof zavzema 1. mesto v slovenski zgodovini po Cirilu in Metodu.«

Da gre za Slovenijo, je vedel general Maister, ki je z narodno zavednimi rojaki junaško odbrani Maribor in Štajersko, kljub zadržanosti Ljubljane. Da gre za Slovenijo so vedeli TIGR-ovci in Čedermanci na Primorskem, ki so se prvi v Evropi uprli fašizmu. Tudi borci NOB so vedeli, da za gre Slovenijo, ko so z jasno hierarhijo vrednot prijeli za orožje, združeni, ne glede na strankarsko politično pripadnost, vero ali ekonomski položaj, dokler jih ideološka delitev lansirana iz Ljubljane ni začela ideološko deliti na prave in neprave. Ta ideološka diferenciacija, ki ima v Ljubljani preko 200 letno tradicijo, je zadnjih 70 let z medijsko indoktrinacijo obsedla mlade rodove. Gre za jakobinsko klerofobijo, ki zadnja leta kot kristjanofobija prazni duhovno dimenzijo evropskega človeka, namesto tolerance in spoštovanja vnaša nove teorije sovraštva kot so tudi ageizem in sexizem. Preko televizije slišimo agresivno obujanje globalističnih obsesij, češ, da je narod začasna zgodovinska pojavna oblika 19. stoletja, kar navdaja mlade ljudi z negotovostjo in kompleksi. Pokojni dr. France Bučar je temu rekel Dežmanov sindrom.

Da gre za Slovenjo, je vedel Jože Pučnik kot dijak Klasične gimnazije v Mariboru, kjer mu je bilo za eno leto onemogočeno opraviti maturo, ker je verjel, da svoboda ni podarjena ampak mora biti priborjena. Da gre za Slovenijo, je čutil tudi kot mlad asistent na Univerzi v Ljubljani, ko je napisal, da ima slovenski delavec pravico do štrajka, če birokracija zlorablja oblast in zato je bil obsojen na 7 let zapora. Da gre za Slovenijo je vedel, ko je bil po treh letih in pol pogojno izpuščen na prostost in napisal članek o krivičnem položaju kmečkih otrok, ki morajo trdo delati na kmetiji, in kmalu za tem še članek »O dilemah našega kmetijstva«. Ob prvem najinem srečanju v Ljubljani sem ga opozoril na nove nevarnosti in odgovoril mi je: »Ne sme nas biti strah. Cankar je zapisal, da nobena solza in nobena kaplja krvi, čeprav pade na skalo, ne pade zaman, in jaz v to verjamem.«

Ko smo ga kot študenti povabili na okroglo mizo »O dilemah našega kmetijstva«, mu je bilo preprečeno, da bi spregovoril, kmalu za tem pa je bil ponovno aretiran in vpoklican na odsluženje preostalega zapora, češ, da »obstoji sum, da bo storil novo kaznivo dejanje«. Kmalu za tem sem tudi jaz, kot študent, sredi študijskega leta, bil vpoklican v JLA na odsluženje vojaškega roka.

20 let kasneje, ko je odslužil zapor in se vrnil iz Nemčije, kamor je moral, kot tudi mnogi danes t.i. slovenski migranti, jaz pa sem se vrnil iz študijskih poti v tujini sva nadaljevala pogovore in delala konkretne načrte za parlamentarno demokracijo, za nacionalno osamosvojitev, za pravno državo in tržno ekonomijo. Pred prvimi demokratičnimi volitvami 1990 smo se srečali tudi tukaj v Lenartu, po volitvah pa nadaljevali razprave v Ljubljani, kjer so bili posebej aktivni mlajši narodno zavedni in pogumni sodelavci, tudi g. Predsednik Borut Pahor in župan Janez Kramberger.

»Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenjo«, je vzkliknil dr. Jože Pučnik in pozval k enotni opredelitvi za samostojno Slovenijo ob razglasitvi rezultatov plebiscita. V kritičnih dneh so pogumni borci za samostojno Slovenijo prevzeli nalogo, da obranijo našo domovino pred agresijo JLA in obvarujejo Slovenijo vojnega pekla, ki je zajel vso bivšo Jugoslavijo. Hvala vam mnogim tudi tukaj zbranim. Tu vidim …….…... in mnogo drugih. Z osamosvojitveno vojno je deklaratorno zmagala tudi pravna država, tržna ekonomija in parlamentarna demokracija. Žal pa se je danes pokazalo, da je ogrožena politična in ekonomska prenova, ker se je spregledalo moralno vrednostno prenovo.

Kmalu se je namreč pokazalo, da so v Ljubljani znotraj DEMOS-a posamezniki začeli strankokratsko grebatorstvo za oblast z ideološko diferenciacijo. Nadaljevalo se je nedržavotvorno mešetarjenje. Eni so namreč mislili, da gre za znotrajpartijski medgeneracijski spor in prevzem oblasti, ki dedičem pripada. Zato so rekli drugim, da smo sopotniki ali humus. Pravijo pa, da se zapravljena kmetija hitro prevzame, da pa je potrebna ena generacija poštenega dela, da se gospodarsko obnovi. Vse to pa nič ne pomaga, če se poštenje v hišo ne povrne. Da se poštenje v hišo povrne so potrebne tri generacije.

Danes, ko praznujemo 25 let samostojnosti svoje države Republike Slovenije, ljudje upravičeno zahtevajo, da se poštenje v hišo povrne. Oblast v Ljubljani mora iz mešetarske stopnje zavesti preiti v državotvorno stopnjo nacionalne politične zavesti in kulture. Upravičene so zahteve, da se delavcem in kmetom vrne uzorpirano minulo delo, povrne pravna država, demokracija zamenja strankokracijo, mladi pa se morajo zavedati, da si morajo sami tukaj zgraditi svoj boljši jutri, sebi in svojim družinam, v miru in pravičnosti, da »edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo, de oblast in z njo čast, ko préd, spet naša boste last!.«

Prof. dr. Ludvik Toplak