"Razpadajo sistemi, država odmira.
Njenih funkcij se polašča civilna družba, žal tista najmanj pismena, v njenem imenu pa strici iz ozadja."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovensko pravosodje je doseglo novo raven lastnega samouničevanja. Ljubljanska okrajna sodnica s pomenljivim imenom Živa Sila je odločila, da zmerljivka, ki jo je koordinator Levice Luka Mesec namenil uredniku Demokracije, tega pa je predhodno zamenjal z Bernardom Brščičem, slednjega ne more žaliti, ker naj bi bila dejansko upravičena.

V izhodišču gre za pravosodni škandal, utemeljen na še eni zmoti Luke Mesca. Slednji je s tem izrazom hotel označiti urednika Demokracije Jožeta Biščaka, pomotoma pa ga je prilepil na Bernarda Brščiča. To je tako, kot če človek nameni klofuto osebi A, pristane pa na osebi B. Takšni se bo nemudoma moral opravičiti, če da kaj nase. Bernarda Brščiča v tem zapisu jemljemo v bran, četudi se s prenekatero njegovo tezo ne strinjamo. A to, kar se je zgodilo, se je zgodilo v kontekstu, ki postaja vse bolj usoden.

Najprej preseneča, kolikokrat se Luka Mesec in njegovo ideološko zaledje zmotita. V tem tednu (13. 6.) je Inštitut 8. marec izjavil: "Bernard Brščič je izgubil sodbo." Dejansko bi to pomenilo, da mu je padla iz rok in se nekam založila. Levica je bila vselej mojster slovenskega jezika, njegovega izrazja in nedvoumnih stavčnih zvez. Vmes smo izvedeli, da je neki v. d. inšpektorja prijavil osebne težave, ko se je odrekel kandidaturi za glavnega inšpektorja za delo v državi. V resnici pa je - tako viri (na tej povezavi) - drugič pogrnil na strokovnem izpitu. Ob tem se nehote spominjamo glavne pobudnice Inštituta 8. marec, ki je kar 9-krat telebnila na šoferskem izpitu in se s tem še poširokoustila na družbenem omrežju. Češ, kaj pa morem, takšna sem.

Hkrati je Slovenija rekordno povečala brezposelnost (vir: Eurostat). Zanjo je kot minister za delo odgovoren Luka Mesec, razen če morda ne ocenjuje, da problematika zaposlovanja sodi k njegovi kolegici, ministrici za kulturo, kajti tam zaposlujejo fenomenalno. Ponudbe objavljajo kar na twitterju. Sicer pa je Meščev debakel komentiral Matej Lahovnik z naslednjimi besedami: "Imamo ministra za nedelo namesto za delo, delo se dodatno obdavčuje, nedelo pa nagrajuje, zato ni čudno, da je SLO postala najslabša v EU po zaposlovanju".

A je najboljša po sojenju in sodnikih, če upoštevamo odmevnost njihovih napak, bi se lahko pošalili. Kajti tako sodnica kot Luka Mesec sta se zmotila: Mesec dvakrat, Živa Sila celo trikrat, kot bomo videli v nadaljevanju. Slednja je tako v sodbi zapisala: "Če bi sodišče takšno poslančevo opozarjanje sankcioniralo z odškodnino ali javnim opravičilom, bi bilo to lahko v družbi prehitro razumljeno kot prepoved kritičnega izrekanja o idejah skrajnih političnih polov. Le s sprotnim in odločnim odzivanjem se lahko prepreči, da bi se takšne ideje radikalizirale in posledično ogrozile normalno delovanje demokracije." Njena poved je dvojno protislovna: beseda "fašist" namreč nima nobene zveze s "kritičnim izrekanjem o idejah skrajnih političnih polov", preprosto zato, ker je zgolj zmerljivka. Da je Živa Sila ob tem še zlorabila svoj položaj, je jasno iz satelita. Postavila se je namreč (sploh ne edinkrat v sodbi) na pozicijo, ki je za pravosodje docela nesprejemljiva: namreč, da izraža svoj politični pogled na problematiko, a ne samo to. Le-tega namreč instrumentalizira na način, ki ji omogoči pritrditi politiku skrajno leve stranke. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je zavrgla pritožbo Bernarda Brščiča po tem, ko se je poistovetila s teoremi, ki jih razglaša Levica. Se pravi, se je na nek način postavila na skrajno stališče, s čimer je njena razsodba še toliko bolj problematična.

Vsi se bomo namreč takoj strinjali s tem, da je "terati podjetnike z bajoneti v morje" ali govoriti o "izvozu kot Ahilovi peti gospodarstva" skrajno, kot je skrajno obujanje zgodovinske prakse (komunizma), ki je bila v Evropskem parlamentu jasno obsojena. In množica drugih stvari, ki domujejo v forumih Levice, da ne govorimo o ukinjanju Muzeja osamosvojitve, selitvi kipa velikega zločinca (po mednarodnih kriterijih) v najbolj prestižen protokolarni objekt RS in drugo.

In zakaj je ta sodba dvojno protislovna? Zato ker ne Bernard Brščič ne dejanski naslovljenec zmerljivke "fašist" nimajo niti ene skupne točke s fašizmom.

Kako, da tega ne vesta ne Živa Sila ne Luka Mesec, je drugo vprašanje. V elektronski enciklopediji, ki jo tukaj jemljemo za kriterij presoje, je namreč beseda "fašist", "fašizem" opredeljena na način, ki kaže, kako dobro so se avtorji zavedali, da lahko nekateri v imenu tega pojma tolčejo z zarjavelo sabljo po tem in onem zoprniku, najsi to je najsi to ni. Tako:

"Pri obravnavi pojava fašizma je torej najprej treba upoštevati, da se sama beseda 'fašizem9 uporablja za več različnih pomenov. Glavni so:

a) Politična stranka, kar je na začetku tudi bil edini namen gibanja;

b) Nasilno uveljavljanje stranke, nastale z nastopom črnosrajčnikov, ki so s silo utrjevali teorijo, včasih celo brez Mussolinijeve odobritve, a so bili vključeni v organizacijo tako zaradi dejanskega prispevka kot tudi zaradi bojazni pred njihovimi izgredi;

c) Zgodovinsko obdobje, ki obsega dvajset let Mussolinijeve vlade, imperij in drugo svetovno vojno;

d) Ideologija, ki je skušala bodriti premagani narod s sklicevanjem na rimsko veličino in obljubami socialne demokratičnosti, samoupravljanja in pravične porazdelitve dohodka.

e) Po propadu klasičnega fašizma se je beseda uporabljala kot nasprotni pojem komunizma: Kominterna je v 30. letih stoletja tako opredelila tudi meščansko demokracijo. Pozneje se je izraz udomačil kot psovka za posameznike ali skupine, ki se vedejo avtoritarno ali ki opravičujejo uporabo sile v politiki".

Mi dodajamo še svojo alinejo: fašizem je bil znan po poitalijančevanju slovenskih imen, tako ljudi kot krajev. To je namreč počel s primorskimi Slovenci.

Zunaj omenjenih kategorij se pojma "fašizem", "fašist" ne uporabljata. Ergo: je bil Bernard Brščič pripadnik zgodovinske stranke Benita Mussolinija? Ne, ker je rojen leta 1973. Jo je nasilno uveljavljal (paragraf b)? Ne. Je živel v času, ki obsega dvajset let Mussolinijeve vlade (paragraf c)? Prav tako ne. Se je kdaj skliceval na veličino rimskega imperija in tako bodril narod (d)? Ne da bi ga kdorkoli zalotil pri čem takšnem. Se je kdaj vedel avtoritarno in upravičeval uporabo sile v politiki (e)? Ne. Je kdaj poskušal poitalijančiti katerega od izvorno slovenskih imen ali vsaj opravičevati takšno prakso? Ne. Zadnjič!

Bernard Brščič torej po nobenem od kriterijev ne more biti fašist.

V slovenskem pravosodju se še ni zgodilo, da bi bila neka sodba kar trikrat protislovna, to je napačna. Najprej: njen objekt je nekdo, ki sploh ni bil mišljen kot predmet zmerljivke (zamenjava urednika Demokracije Jožeta Biščaka za Bernarda Brščiča). Dalje: Bernard Brščič sploh ni tisto (fašist), kar mu je obtožena stranka očitala, da je, in tretjič: da je sodnica dosegla "oprostitev", je morala suspendirati temeljno pravilo pravosodja, to je nepristranskost. Alegorija pravice je namreč upodobljena v obliki ženske, ki ima zavezane oči. V roki drži tehtnico, ki je skrbno uravnotežena.

Ob tako hudem zdrsu, predvsem pa ob navijaški atmosferi, ki se je vzpostavila v delu medijev in sodstva, lahko postavimo naslednjo diagnozo. Gre za namerno uničevanje enega od stebrov slovenske države, s tem pa tudi države kot takšne. Zdi se, da je ustavno sodišče, ko je ustoličilo nov svet na RTV, suspendiralo samega sebe. Pravosodje je zanihalo v niču, hitro se je našel prvi (Živa Sila), ki je ta nihilizem obrnil sebi v prid.

Priča smo demontaži najpomembnejših stebrov slovenske države: v zdravstvo se mešajo anarhični protestniki z ulice, ki nimajo o ničemer poglobljenega pojma, najmanj pa o medicini. Razpadajo tudi drugi sistemi, država odmira. Njenih funkcij se polašča civilna družba, žal tista najmanj pismena, v njenem imenu pa strici iz ozadja. Sedaj je vse mogoče, tudi to, da smo vsi fašisti: zadnji sklep Žive Sile je namreč tej uničujoči besedi vzel njeno relevantnost. In tako ni ne luči ne predora, kaj šele luči na koncu slednjega. Je le komedija absurda, ki pa niti smešna ni.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.