Kar zmoti to samozadovoljstvo, je srečanje z neskončnim. Blaise Pascal

Živijo družine, ki so strupene, toksične. V njih posamezni član, po navadi so to otroci, čuti, kako družinsko ozračje pritiska na njega in mu vedno znova, dan za dnem zoprno sporoča, da ni dovolj, da ni dovolj vreden, da ni dovolj dober, da se premalo trudi, da ni dovolj uspešen in učinkovit, da ni dovolj fit. Zlasti za dekleta je uničujoče opozarjanje, običajno za to skrbijo samozadovoljne matere, čeprav niti očetje niso povsem izvzeti, da njihova telesa niso dovolj vitka in zdrava in natrenirana in taka, kot bi domnevno morala biti. Čutijo, da tonejo, da nekje globoko v sebi odkrivajo čisto praznino, brezno niča, grozo, zaradi katere se od nekod počasi plazijo misli, da morda nima več smisla vztrajati, da je pogrezanje v praznino še najboljše, kar se lahko zgodi, da je torej bolje umreti in ne čutiti več pritiskov in absurdnih občutkov brezvrednosti v neskončno kompetitivnem svetu, v katerem se zdi, da so vsi drugi uspešnejši in zadovoljni s seboj.

A niso, niso niti približno. Le imaginarni vtis je, da so.

Težko je prenašati družinsko ozračje, v katerem so vsi drugi tako uspešni in nadpovprečni ali celo najboljši. Energija v takih družinah je zadušljiva, uničujoča, strupena, obremenjujoča. Tako je, kot bi se premikal skozi gosto marmelado ali džem – nikamor ne prideš in ves čas si utrujen. Kaj se dogaja?

Dogaja se skoraj nevidno in neotipljivo nasilje.

Na hitro pomislimo, da je nasilje nad drugim človekom telesno ali duševno, nekaj, s čimer ga ranimo, prizadenemo, poškodujemo. To vsekakor je nasilje, zanima pa me še neka razsežnost nasilja, o kateri je razmišljal Lévinas.

Nasilje povzroča trpljenje. Če želimo zmanjšati nasilje in s tem trpljenje, je koristno zelo natančno premisliti, kaj vse pomeni nasilje in zaradi česa ljudje trpijo.

Nasilje nad drugim človekom razumemo, če pomislimo, da z nasilnim dejanjem prekinjamo njegovo kontinuiteto, kot pravi Lévinas. Kaj pomeni prekinjati kontinuiteto drugega? Kaj pomeni kontinuiteta?

Pomeni neprekinjenost. Vsakdo ve iz svojih izkušenj, kaj pomeni prekinjati neprekinjenost življenja s kritikami, z ostrimi pripombami, z neumnimi nasveti ali celo s siljenjem. Tako prekinjanje poškoduje drugega človeka, pomislite na otroka, ki ga starši bolj ali manj prijazno silijo k določenim dejavnostim in nenehno popravljajo, preusmerjajo, dajejo neskončne količine nasvetov, češ da vedo, kaj je zanj najboljše. Ne vedo pa, da vse to otroka duši, omejuje in mu vzbuja grozljive občutke, da ni dovolj vreden.

Otrok končno popusti, vda se, prilagodi se, vendar sledi igranje vlog, ki jih noče igrati, ki jih ne želi igrati, ki ga ne zanimajo, ki so mu zoprne. To so vloge, v katerih se ne prepozna, ne more jih sprejeti kot svoje. Otroci tako izpolnjujejo želje svojih staršev, vendar se obenem odpovedujejo lastni želji, kar je ena najslabših stvari, ki jih človek naredi samemu sebi, kot je obširno pojasnil Lacan v svoje sedmem seminarju o etiki psihoanalize.

To je nasilje kot prekinjanje neprekinjenosti. Dolgoročno je drugi tako poškodovan, da izdaja samega sebe, svoje najboljše interese, uničuje pa tudi svoje zmožnosti za upiranje nasilju.

Človek se upira vse manj in je vse bolj poškodovan. Vse bolj trpi, vendar ni nujno, da ljudje okoli njega trpljenje prepoznajo in ga razumejo. Ni nujno, da starši prepoznajo trpljenje svojega otroka, čeprav mu želijo vse najboljše, ga imajo neizmerno radi in mu nenehno na vse mogoče načine tlakujejo najboljšo in najbolj optimalno pot k uspehu v življenju.

Le da mora imeti človek priložnosti, da si pot skozi življenje utre sam, pa naj si o njej drugi mislijo, kar si hočejo.

S trpečim človekom verjetno komunicirajo, vendar ga ne razumejo, prepričani, da je za vse skupaj odgovoren ali kriv sam, ker se ni dovolj potrudil, ni imel dovolj močne volje, notranje energije ali pa je preveč brezbrižen.

Njihove poti so se s potjo trpečega družinskega člana že zdavnaj radikalno razšle.

Dušan Rutar, Filozof in psihoanalitik