"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Kot posamezniki ne moremo obstajati. Ne v materialnem ne v psihološkem smislu. Dojenček je najbolj nebogljeno bitje na Zemlji. V živalskem svetu se mladiči zelo hitro postavijo na noge in dokaj hitro poskrbijo zase. Človeški "mladič" pa običajno potrebuje leto dni, da shodi in več kot desetletje, da postane relativno samostojen. Družbenost in družabnost sta nam dobesedno položeni v zibko. Ali povedano drugače: ljudje smo družbena in družabna bitja ali pa nas sploh ni.

Obstajamo torej samo v odnosu do drugih ljudi – do staršev, skrbnikov, prijateljev, učiteljev, partnerjev in vseh drugih, ki tvorijo neko družbeno skupnost. Vrsta, kakovost, "barva" teh odnosov pa nam daje skupnostni karakter, ki se lahko tako kot pri posamezniku spreminja. Kakšne so danes družbene skupnosti?

Morda nam pomaga, če se spomnimo znamenite izjave pokojne britanske premierke, železne lady, Margaret Thatcher iz leta 1987:

"Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine."

Ta izjava je temelj sodobnega narcističnega, individualističnega, samozadovoljnega, tekmovalnega in konkurenčnega sveta oziroma takšnih medčloveških odnosov. Takšen svet sicer ni nastal z Margaret Thatcher, je pa le-ta v vlogi vplivne britanske premierke, v letih 1979 do 1990, pomembno pripomogla, da danes živimo v takšni družbi. Marsikdo je ponotranjil to njeno izjavo, ki še danes pomembno vpliva na naše medsebojne odnose in s tem na družbo kot celoto – v lokalnem in globalnem smislu.

Velja poudariti, da je še zlasti ekonomski sistem danes v dobršni meri realiziral ideje Margaret Thatcher in njenega tesnega ideološkega zaveznika Ronalda Reagana. Zato so danes privatizacija, deregulacija, komercializacija, dobiček (za vsako ceno), (neprestana) gospodarska rast, brezkončno in brezsramno izkoriščanje narave ter ljudi temelji ekonomskih politik. Takšen ekonomski sistem povzroča družbeni in naravni razkroj; podnebne spremembe in obsežno revščino; ekonomske in družbene krize, ki se pogosto nadaljujejo v vojne itd.

Vendar družba (na srečo še) obstaja. Tega se zares zavemo šele ob katastrofah. Kot so bile na primer nedavne poplave v Sloveniji. Če bi res veljalo, da "družba ne obstaja", potem bi bili "posamezni moški, ženske in družine" prepuščeni sami sebi. Pa niso. Ljudje, ki prizadetih niti poznajo ne, ki morda še slišali niso za njihovo vas ali mesto, so poprijeli za lopate, prispevali denar, dobrine in kar koli drugega je bilo potrebno. Poleg posameznikov so na pomoč nemudoma priskočile prostovoljske (gasilci, reševalci itd.) in državne strukture. Pri tem moramo državo razumeti kot organizirano obliko družbene skupnosti na različnih ravneh.

Očitno je, da so globoko v nas še vedno trdno zasidrani družbeni temelji, ki so nam omogočili preživetje in razvoj tekom tisočletij. To pa so sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Pomislite najprej na družino kot najmanjšo družbeno skupnost. Do drugih članov družine (sorodnikov) smo sočutni; jim pomagamo oziroma darujemo, ko je treba; sodelujemo in si z njimi delimo dobrine. Seveda družine niso idealne skupnosti, a govorimo o prevladujočih družinskih odnosih.

V dobršni meri smo te družinske odnose "prenesli" tudi na lokalne (vasi, mesta, občine) in državne skupnosti. Država je tako naša širša družina. Danes smo možni razmišljati tudi o "družini" narodov, kar do neke mere predstavlja Evropska unija. Le redki pa so se danes zmožni identificirati s človeštvom kot svojo najširšo družino, ki jo (sicer pomanjkljivo) predstavlja Organizacija združenih narodov (OZN).

Vse bolj jasno nam postaja, da ključne probleme človeštva lahko rešimo samo na globalni ravni. Podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize lahko rešujemo samo s sodelovanjem, solidarnostjo, sočutjem in medsebojno delitvijo dobrin – na globalni ravni. Ne potrebujemo nekakšne globalne vlade, temveč globalno skupnost sodelujočih držav, ki so zmožne sočutja, solidarnosti in kar je najpomembneje – medsebojne delitve dobrin. Zakaj tega ne poskusimo v okviru OZN? Mar ni ta organizacija nastala z namenom, da skupaj ustvarimo globalno blaginjo in mir. Smo tega zmožni?

Nekateri pravijo, da prebivalci Slovenije (in drugih držav) "stopimo skupaj" le, ko nas doletijo katastrofe. Vendar to ne drži. Tako govorijo tisti, ki globoko v sebi, morda nezavedno, verjamejo, kar je verjela Margaret Thatcher: "Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine." Tako pogosto slišite govoriti politike in ekonomiste.

Velika večina ljudi pa verjame v in vsakodnevno prakticira medčloveške oziroma družbene odnose, ki temeljijo na sočutju, solidarnosti, sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ob katastrofah pa ti odnosi dobesedno izbruhnejo na širši, državni ravni in popolnoma prevladajo nad narcističnimi, individualističnimi, samozadovoljnimi, tekmovalnimi in konkurenčnimi odnosi, ki so "udomačeni" zlasti v ekonomskem sistemu družbe. Ekonomski sistem pa vemo, da zaradi svoje pomembne vloge proizvodnje, pridelave in distribucije materialnih dobrin ter storitev, močno vpliva na politiko.

Na nas je, da v družbeno skupnost in še zlasti v njen ekonomski sistem vgradimo medčloveške odnose, ki so resnično "lepilo" sleherne družbene skupnosti: sočutje, solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Naj ne prevladajo samo ob katastrofah. In kar je najpomembneje: te odnose se naučimo izražati tudi v okviru naše najširše družine – človeštva. Kajti le tako lahko rešimo največje težave človeške družine: podnebne spremembe, lakoto, revščino, migracije, vojne, ekonomske krize. V nasprotnem primeru bomo omagali pod bremenom vse pogostejših in vse hujših katastrof.

Rok Kralj