Včasih se poigravam z mislijo, da bi spet napisal kaj leposlovnega in poskusil to spraviti v promet. A že ob misli na literarno, dramsko ali scenaristično sceno se mi obrne želodec – najprej metaforično, če se z mislijo igram predolgo, pa čisto zares … Včasih me spravi k sebi tudi kakšna pljuska od zunaj …

Zadnja je bila članek Ane Schnabl v Mladini o tem, kako je, če skušaš živeti od udejstvovanja v literarnih omrežjih. Najprej se mi je zasmilila, nato pa sem pomislil: »Prav toliko, kot je žrtev tega omrežja, je tudi njegova soustvarjalka …« Tukaj ne moreš biti pisec leposlovja, ne da bi tvoja duša počrnela. Lahko s to črnino zalivaš druge, lahko v njej utapljaš sebe, nikakor pa se ji ne moreš izogniti …

Nekaj zgodb, pesmi in predlog se mi plete po glavi. Nekaj jih ždi na trdem disku in v oblaku. Tu in tam kakšno objavim tule (glej spodaj). Nekaj jih pride do ljudi, ki so jim posvečene. Ostale pa bodo pač težko našle pot do bralcev, dokler bo scena takšna, kot je …

V Sloveniji so omrežja vse. Če ste se kdaj vprašali, zakaj so izdali neko zanič knjigo, uprizorili slabo dramo ali posneli film po obupnem scenariju, je odgovor: ker jih ni napisal dober pisec ampak dobro omrežen človek z voljo po pisanju … Deremo se: »Kdor ne skače, ni Sloven'c!« a bi bilo bolj pravilno: »Kdor ni omrežen, ni Sloven'c!« Če prideš kot neznanec v ZDA k podjetniku s ponudbo za sodelovanje, te bo poslušal, zadevo premislil in se morda odločil za posel s tabo. V Sloveniji moraš biti znanec. Podjetnik te ne bo poslušal. Zadevo bo premislil glede na osebo, ki te je priporočila. Od tega, kar mu boš povedal o svojem omrežju, je odvisno, ali bo šel v posel s tabo ali ne. Sam posel je precej nepomemben; važno je utrjevanje in širjenje omrežja …

Najbolj boleče se je to pokazalo med poplavami. Nastradali so čistokrvni Slovenci in nekaj turistov. Skromno premoženje Romov in beguncev je bržčas ostalo nad vodo. Tudi južni bratje, ki za sitne pare gradijo Slovenijo, niso z nobenega gradbišča odpluli v kontejnerju. Nedvomno so najbolj nastradali v Črni, ker sta tam pristala Golob in von der Leyen in ker so Črnjani med novinarji najbolje omreženi. Se kdo še spomni, da je Mura zaradi malomarnosti države prebila nasip in poplavila nekaj vasi? … Kura pač dobro shaja brez glave; prav ji pride le tistih nekaj pomurskih umetnikov, ki so dobro omreženi v njenem slepem črevesu, Ljubljana imenovanem …

Še bolj pa omreženost prihaja do izraza pri pomoči. Pomagajo sorodniki, prijatelji in znanci poplavljenih, če lahko pridejo do njih. Pomagajo poklicni in prostovoljni pripadniki civilne zaščite. In pomagajo prostovoljci, ki poznajo nekoga iz teh omrežij …

Uprava za zaščito in reševanje je sicer objavila obrazec za nudilce pomoči. A nihče ne potrebuje tvojih uslug, če ne razpolagaš s kakšnim hudim delovnim strojem … Slovenska filantropija je objavila obrazec za bolj ročne prostovoljce. Do nedelje zvečer sem prejel tri povpraševanja. Prvo je bilo za zadnje dni avgusta (?). Drugo je bilo poslano ob devetih zvečer za delo v Črni že naslednji dan, ko naj bi se ob osmih zjutraj zglasil »na zbirnem mestu na Koroškem«. Tretje – prav tako za Črno (vse nepoti vodijo v Črno) – je bilo poslano ob štirih popoldne. Ko sem se hotel prijaviti, so bila 'prosta' mesta že zasedena …

… Prijaviti, ne da bi vedel, kam grem, ker so pozabili napisati. Na skrivnostno »zbirno mesto« bi šel s svojim avtom, če ga imam, in zanj kupil vinjeto, če je nimam (Hvala, DARS, za sodelovanje pri odpravljanju posledic poplav!). Očitno je neprimerno bolj smiselno, da so zbirna mesta v nekih vukojebinah čim bliže cilju, namesto da bi prostovoljce pobrali z busi v večjih krajih čim bliže njim. Zakaj bi toplogredne pline v zrak spuščal samo en bus, če jih lahko namesto njega spušča 40 avtomobilov? …

Če ne poznaš nikogar in želiš pomagati, je očitno edini način, da se enostavno naslikaš z lopato na rami nekje, kjer se ti zdi, da bi bil koristen. A vodje omreženih opozarjajo, da te morda ne bodo spustili zraven, da ne boš v napoto …

»Vse brezposelne nagnat, naj odpravljajo posledice poplav, ali pa jim vzet denarno pomoč!« rohnijo verniki kapitalizma. A če nimaš avta, škornjev, rokavic, lopate, hrane in vode, če nisi prišel ob pravem času na pravi kraj in nikogar ne poznaš, odjebi!

Sicer pa je tako vseeno. Omrežje Gospodarske zbornice Slovenije ni dojelo, da je vrag vzel šalo in da »business as usual« ne bo nikoli več »usual«. Briga ga; svečeniki kapitalizma bodo mleli vse pred sabo, dokler bo še kje kaj, na čemer se bo dalo zaslužiti. Ker bo treba za to graditi na poplavnih območjih, bodo že poskrbeli, da se bo gradilo. Ker bo treba zaplinjati ozračje s toplogrednimi plini, bodo poskrbeli, da se bo še naprej zaplinjalo …

Naravne nesreče so dobre za posel. Več in hitreje se uniči, več se mora proizvesti in hitreje se proda. V večjih škripcih so ljudje, lažje jih je deliti na 'nas' in 'njih'. Težje nam bo, bolj bo pomembno, kam spadamo, koga poznamo in kaj lahko z zvezami dosežemo. Kdor se bo zanašal na svoje znanje, izkušnje in sposobnosti, je tako rekoč mrtev …

Poigravam se z mislijo, da bi prešprical to norišnico in kasneje zbral zgodbe poplavljenih ljudi v knjigo … Nato pa z lopato strgal iz sebe črnino, s katero bi me poplavila literarna scena … Mogoče pa vseeno uspem priti kam s pravo lopato. Lažje in lepše mi bo …

Gregor Hrovatin