Čebele so s svojimi čutili svojstveno prilagojene signalom, s katerimi 'komunicirajo' cvetovi - brez komunikacije pač ne gre. Cvet čebeli sporoči, da je cvetni prah pripravljen in medičina ravno pravšnja za delitev dela: čebele si postrežejo - se pasejo - cvet je oprašen in življenje gre dalje. V čebeljem panju pa se množijo zaloge medu in cvetnega prahu.

Seveda pa morajo čebele obvladati perfekcijo know-howa, poznati morajo cvetove in obvladati pašno tehniko. V znanju je vsa moč čebeljega sveta, informacije pa črpajo na tri načine, iz treh platform; najprej gre za nagon, informacija je vložena v čebelji genom, torej je znanje oz. vedenje podedovano. V nadaljevanju pridejo čebele do informacij z učenjem preko izkušenj in končno dobijo čebele informacije preko izkušenj svojih tovarišic iz čebelje družine, z izkušnjami članic svoje vrste, kjer pride do izraza komunikacija v čebelji družini.

Čebelja čutila niso le okna v svet, čebele niso pasivne opazovalke sveta, ampak čutilni organi veličastno povezujejo čebele z okoljem, omogočajo učenje in komunikacijo. Vidni in vonjalni svet čebel, njihova sposobnost orientacije v prostoru in velik del komunikacija se nenehoma vrti okrog odnosa s cvetočimi rastlinami.

Čutila so fenomenalna v povezavi z integriranimi centri v živčnem sistemu, saj ustvarjajo kategorije, ki ne obstajajo kot telesna realnost – barve so tipičen primer, ko je mogoče zaznati ‘nekaj’, kar objektivno niti ne obstaja. Barve namreč ne obstajajo zunaj zaznavnega sveta živih organizmov. Barve so svetloba, so elektromagnetni valovi, so del zveznega spektra in le delček tega spektra tako stimulira čutilne celice, da jih organizmi zaznajo kot svetlobo.

Čebele so posebne in imajo svojstven čut za barve. Neizkušene čebele, tiste, ki so še pašne začetnice, bodo vedno letele proti modri in rumeni, tudi v obilju različnih drugih barv. Ni brez razloga, da so mnogi cvetovi prav v modrih in rumenih odtenkih, celo več, barve mnogih drugih cvetov vsebujejo elemente modrega in rumenega svetlobnega valovanja.

Čebele imajo sposobnost učenja v smislu, da dajejo barvam različne pomene. Pridobivanje tega znanja je mogoče z izkušnjami, tako imajo čebele posebno mesto v primerjavi z drugimi žuželkami. Tudi pretok informacij med vrstnicami iz čebelje družine je pri čebelah nenavadno visoko razvit, čebele med seboj odlično komunicirajo na več načinov.

Pašne čebele morajo opraviti različna dela, da nam prinesejo med, da učinkovito izkoristijo naravne obnovljive pašne vire in imeti ob vsem tem učinkovito uporabljena ravno prava znanja. Velika znanost je za čebele že prepoznava cvetov, saj morajo preiskati podrobnosti cveta od blizu in šele nato spoznajo, katera packa na travniku je cvet.

Razlikovati morajo med različnimi vrstami cvetov, saj barve, ki jih vidijo čebele, niso odvisne le od valovne dolžine svetolobe, ampak tudi od hitrosti leta čebel. Pri letenju s hitrostjo cca 30 km/h se barvno gledanje izključi in so zato čebele tako rekoč barvno slepe.

Prepoznati morajo tudi stanje cveta, saj pašne čebele ob iskanju medičine in cvetnega prahu ne pogledajo v vsak cvet, kar je v resnici zelo optimalna strategija v prihranku časa in energije. Čebele so usmerjane s sporočili, ki jih puščajo prejšnji obiskovalci cveta.

Seveda pa so pomembna pašna znanja še kako določiti geografsko lego cveta, kako učinkovito nabirati, določiti obdobje dneva, ko cvetovi dajejo maksimalno količino medičine, izmenjava informacij v panju in končno v komunikacijskem sistemu sprejemati in razumeti informacijo o tem, kje najti ustrezen cvet.

V teh procesih lahko sodeluje človek z upoštevanjem potreb, ki jih imajo čebele, še posebej v urbanem okolju. Živalim, tudi čebelam, človek s posegi v okolje za lastno udobje in korist preko vseh vzdržnih meja stiska in oži robne pogoje preživetja živalskim vrstam.