Res je tako, zelo narobe s čebelami je to, da imajo vse od kraja strašno špičaste rite, s katerimi zelo boleče pikajo, pa čeprav konec vzamejo ob tem. Lahko bi se reklo, da vsaka čebela lahko človeka piči vsaj trikrat v svojem tudi sicer kratkem življenju: prvič, zadnjič in nikoli več! Auč.

V čebeljih ritah je skrito tisto polavtomatsko orožje, imenovano želo med čebelarji in civili. Ko bi ne imele teh špičastih riti, bi bil zlahka vsak čebelar, ki ima pet minut časa, saj imamo med vsi ljudje radi in bi ga najraje kar zastonj jemali čebelam, kot je to bilo v pradavnini. Ker pa čebele rade pikajo v svojo obrambo, se z njihovo rejo in pridelavo čebeljih pridelkov danes pečajo le zelo pogumni ljudje, večinoma čebelarji z romantično čebelarsko dušo in podjetniki.

Pogumne čebelarje pa seveda čebele tudi pikajo in joj-boli!, saj smo čebelarji samo ljudje kot vsi drugi in bolečina je povsem na mestu, varuje namreč življenje samo - bo že bil čebelar naslednjič bolj previden in čebelam ne bo posegal v gnezdo brez potrebe, ali pa bo vse skupaj pustil in razglasil, da je alergičen na čebelje pike. Podjetniki imajo proti pikom zelo učinkovite rešitve.

Ja, čebelarje čebelji piki bolijo in jih ne maramo, nam pa diši v bližini čebel in jih radi hodimo 'past', radi jih tudi samo gledamo in uživamo v apiterapevtskih vonjavah, pa še zaljubimo se največkrat vanje. Rečemo jim 'moje prijateljice' - 'moje ljubice' - 'moje muhe' in podobne traparije, včasih pa kar 'moje čebel'ce ali 'moje žval'ce'. Tudi takrat, ko nimajo viška medu za nas.

Na nek način so čebelarili že v pradavnini - v davnih časih je človek jeseni, ko so bile medene zaloge omembe vredne, nastavil kaj sladkega v gozdu in čakal na čebele. Morala je bili primerna količina sladkobe, ne kapljica ali dve. Če so bile čebele tam kje blizu naseljene, so sladko past našle, pohitele poročat domov v votlo drevesno duplo in v kratkem času so prišle cele čebelje horde in se pasle. Lovec na med je zdaj našpičil oči, torej, dal je oči na peclje in opazoval, v katero smer so letele otovorjene.

Do neke oddaljenosti jih je lahko zasledoval, včasih celo do njihovega gnezda, največkrat pa je ponovil vajo: tam, kjer jih je nazadnje videl leteti, je naslednji dan znova nastavil sladko reč in jih sledil. Seveda so čebele potegnile kratko in na koncu so izgubile svoje medene zaloge in še kaj zraven, saj je človek moral uničiti večino čebel in čebelje zalege, da jim je končno pobral satje z medom. Tako je moral narediti, če je hotel dobiti sladki med, seveda pa je bil ob svojem početju vedno hudo popikan, ker imajo čebele pač špičaste rite prav v ta namen.

V nekem vmesnem času, od pradavnine do izuma premičnega satja, je bilo treba čebele zažveplati, jih totalno uničiti in tako jim je bilo mogoče vse pobrati. Še bolj kot med je bil cenjen in dobro plačan odličen čebelji vosek, najbolj zanesljivi odjemalci pa so bili cerkvi zaobljubljeni ljudje. Za njih so ga mesece dolgo belili skozi strešna okna, s soncem. V cerkvah se še danes prižiga sveče iz najkvalitetnejše (beljenega) čebeljega voska, vse tisto, kar je manj kot to, je greh. V tistih časih je postala Kranjska sivka selekcionirana na rojivost, bolj ko je bila rojiva, raje so čebeljo družino vzeli v hišo do pomladi. Pravzaprav ji je rojivost pogojevala preživetje.

Čebele so odlično prestale vse mogoče in nemogoče okoljske in podnebne spremembe do pojava človeka. Kranjska sivka je bila kos tudi do nedavna vsem družbenim spremembam v formiranju človeških skupnosti. Človek pa kljub temu, da nima špičaste riti, odločno kljubuje vsemu živemu na Zemlji in vse človekovo ravnanje in mišljenje kaže tako, kot da bi bil najraje sam na celem svetu, ampak dobesedno, najraje bi bil menda spet Adam, potem dolgo nič, potem mogoče še Eva ... ampak mogoče bi bila boljša opcija pred Evo kakšna čebela, ker zna nabirati med in zna s pomočjo svojih voskovnih žlez delati vosek.

Kljub že kičasti trenutni popularnosti čebel, pa jih mnogi ljudje nimajo zares radi - cenijo njihovo zagotavljanje biodiverzitete in zastonjčijo opraševanje, ampak čebele naj bodo tam nekje daleč, zelo daleč proč. In čebelar tudi, dokler niso prehlajeni in bi radi med dali v čaj.

Šment, čebelji pašni radius je pa na učinkoviti paši nekaj sto metrov, v sili letijo tudi nekaj kilometrov, tega tem ljudem ni mar. Naj bodo čebele tako daleč proč, da bodo varni, ker se ne znajo in nočejo obnašati tako, da bi isti prostor delili s čebelami. Pa če nikoli ne bo nobene kumare na domačem vrtu!

Zato je tako, ker čebele pikajo, ljudje božji! Imajo špičaste rite.