Kot vse divje živali, vključno s prostoživečimi - slovenska zakonodaja loči več različnih statusov živali, ki se vežejo na različne stopnje zavarovanosti - se tudi čebele obnašajo vsakokrat drugače glede na okoljska dogajanja. Jelenjad npr. se pozimi združuje lahko tudi v zelo velike skupine košut, jelenov in telet oz. telic, tudi srnjad, celo ptičke pozimi vidimo po vejah v skupinah.

Divje živali se združujejo v poslabšanih pogojih razpoložljive hrane, vode ali izrazito slabih temperaturnih razmer, kot je visoka vročina ali izrazit mraz, celo ob dolgotrajnem deževju. Tudi v visoki suši se živali zbirajo v gruče in čakajo. Skupnost izloči slabše osebke, celo materinstvo ima v zelo hudih pogojih robne pogoje; ko je malo hrane, se najprej nasiti mama srna, šele potem sme pristopiti k hrani njen mladič (če sploh!).

Računica matere narave je zelo preprosta, v odraslo srno je že vloženo dovolj naravnih virov, da je zmožna razmnoževanja, v mladiča pa ne. Če se razmere izboljšajo, bo srna takoj spet zmožna imeti mladiča, mladič pa še ne, bo še veliko pojedel, preden bo kaj od njega. Gre za investicijo v času, v srnjad, ne v posamezen osebek. Ni naključje, da se v prvem letu stalež poležene divjadi zmanjša za približno polovico. Tako je bilo še nedavno tudi pri človeku, če je otrok doživel starost enega leta, je bil na dobri poti, da bo dočakal pričakovano starost, približno polovica otrok pa je pomrlo v prvih mesecih.

Ljubke in pridne čebelice v mozaiku naravnih zakonov niso izjeme, v slabih pogojih se združujejo v gručo in do svojega naraščaja so zmožne biti celo 'ljudožerske', pojedo oz. posrkajo ličinke, ko čebelja skupnost zazna, da odrasle čebele ne bodo zmožne poskrbeti za zalego. Podnebne spremembe tudi čebelam niso naklonjene in nagle vremenske spremembe iz visokih na nizke temperature in obratno povzročijo prav tako nagle in močne spremembe vedenja v njihovi socialni skupnosti.

Če se (pre)zgodaj spomladi preveč otopli, se zunanja otoplitev odrazi na življenju čebelje družine. Čebele izletavajo, vnašajo vodo in morda že cvetni prah, matica začne zalegati. Otoplitev traja nekaj dni, v nekaj dneh se iz jajčec izležejo ličinke. Po prezgodnji otoplitvi se zgodi tudi nenadna ohladitev, ki seveda tudi močno učinkuje na življenje v panju. Čebele niso zmožne ogrevati zalege na dovoljšnjo temperaturo in jo primerno hraniti, zato se odločijo za radikalen ukrep, zalego 'popijejo', s tem se oskrbe z beljakovinsko hrano in so v stanju dočakati pravo pomlad, oz. pomlad ob pravem času in 'gor spraviti' prvi dve ali tri generacije poletnih čebel.

Tako sta rešeni dve težavi: čebelam se ni potrebno ukvarjati z zalego in za to delo trošiti omejenih zimskih zalog, hrano, ki so jo potrošile zaradi gibanja ob dvigu temperature zunaj, pa so nadomestile z beljakovinsko bombo ličink. Preživeti oz. dočakati pomlad mora skupnost, čebelja družina in ne posamezne čebelice.

Čebelja zimska gruča je precej dobesedno 'gruča', 'zimska' pa niti ne, saj se čebela znajo ogrevati. Ko se zunaj panja temperatura zniža v pozni jeseni, se začne formirati zimska gruča in čebele tako združene preživijo zimo. Temperaturna meja znotraj panja za formiranje gruče je približno med 6 do 8 stopinj. Čebele vzdržujejo temperaturo znotraj gruče na 14 stopinjah.

Čebele se pomaknejo v prazne satne celice satja in med sate v območju zimskih zalog hrane. Površina gruče je zelo zbita, prekrivajo jo čebele tesno druga ob drugi. Ta sloj čebel je lahko debel tudi nekaj centimetrov, približno med 3 in 7 cm. Znotraj gruče so čebele manj na tesnem in te so tiste, ki 'proizvajajo' toploto v gruči.

Na obodu gruče je temperatura neprestano med 6 in 8 stopinj, ne glede na zunanjo temperaturo. Ko se zunaj temperatura zraka niža, se gruča stiska, tako se izguba toplote gruče zmanjša. Obratno se čebelja gruča razrahlja pri višji zunanji temperaturi zraka. Finta obstojnosti temperature ves čas na približno enaki vrednosti na zunanjem sloju zimske gruče je v tem, da temperatura znotraj gruče, v sredini, raste, ko zunanja temperatura zraka pada. Fiksiranje temperature na obodu gruče čebele dosežejo s širjenjem in stiskanjem gruče, kar pomeni, da se velikost zimske gruče ves čas spreminja glede na zunanje pogoje.

V nedavni preteklosti, so čebelarji dostikrat pozimi prenašali kranjiče s čebelami v štale ali svinjake, nekateri pa še danes AŽ panje zadaj tako neprodušno 'zapažijo', da se voda steka po notranjih stenah panja. So pa že pred desetletji v svetu raziskovali vpliv ogrevanja panjev na moč in številčnost prezimljenih družin, vendar rezultati nakazujejo, da celo električno ogrevanje nima vpliva na prezimitev čebelje družine. Očitno čebele nekako vedo, da je zunaj zima.

Izvedli so celo surovejšo raziskavo, ogrevane in neogrevane čebelje panje so dali za 50 dni v hladilnik na stalni temperaturi - 45 stopinj in čebele so ostale žive!

Rezultati teh raziskav kažejo, da ogrevanje panjev ne reši problema ohranjanja energije zimskih čebel, ker zimska gruča niti ne poskuša dvigati temperature znotraj panja z ogrevanjem prostora izven zimske gruče. Ob nizkih temperaturah se gruča stisne, čebele znotraj pa se aktivirajo v proizvodnjo toplote.

Kako sploh pa čebele proizvajajo toploto, ki jo potrebuje zimska gruča? Uporabijo energent, ki so si ga poleti in jeseni pripravile v zimskih zalogah, to je med. V obdobju brez zalege, v času zimskega mirovanja, čebele uporabijo med kot gorivo, kot energetsko hrano.

Transformacija medu v toploto v enem dnevu ima približno isto vrednost kot izvor toplote jakosti 5,4 W. Zimski dnevni obrok medu na eno čebeljo družino povprečno znaša 40 gramov in ta obrok proizvede toliko kalorij, da zadošča za potrebe ogrevanja zimske gruče.

Čebele s svojimi sposobnostmi daleč presegajo človeško pamet in človeške zmožnosti: svoj dom izdelajo same, s temperaturo uravnavajo veliko različnih dogajanj in vplivajo na vedenje izleženih čebel z različno sestavo hrane, znajo poiskati hrano ... skratka, zmožne so se prilagajati ne vse mogoče spremembe ... zaenkrat že še. Le proti varojam so popolnoma nemočne, zato potrebujejo človeka.

Presenetljivo dejstvo je, da človek bolj potrebuje čebele, kot čebele potrebujejo človeka. Človek se lahko pri čebelah prepriča v nekoč med ljudmi že poznano in priznano resnico, da je v slogi moč. Sloga pa sama po sebi terja odkritost in poštene odnose, sicer skupnost propade še preden pridobi na večji močji, kot je enostaven seštevek članov. Sloga pomeni sinergijo.