Farmakovigilanca je spet/še nekaj, s čimer se moramo ukvarjati ali vsaj seznaniti tudi čebelarji. Zakonska definicija: Farmakovigilanca je sistem ugotavljanja, zbiranja in vrednotenja neželenih učinkov zdravil in drugih spoznanj o varnosti zdravil in ukrepanju z namenom upravljanja in zmanjševanja tveganja, povezanega z zdravili.

Farmakovigilanca je kritičen dejavnik, ki obvladuje tveganje in določa usodo zdravila v sistemu. Najtesneje je povezana z učinkovitostjo zdravil, in ker so sredstva za zatiranje varoze uradno proklamirana za zdravila, pa ta beseda trči direktno v učinkovitost 'zdravljenja varoj'.

Gre za sistem spremljanja zdravil na trgu, ko ta že imajo dovoljenje za promet in so v redu registrirana z vsemi potrebnimi dovoljenji v državi. Množična uporaba zdravila omogoča beleženje novih neželenih učinkov, ki so bili spregledani v kliničnih študijah. Čebelarji imamo možnost vključitve v sistem tako, da prepoznavamo in poročamo o neželenih škodljivih učinkih razpoložljivih 'zdravil' - https://www.jazmp.si/zdravila_za_uporabov_humani_medicini/farmakovigilanca/porocanje_o_nezelenih_ucinkih_zdravil/ 

Škodljiv učinek je nedvomno tudi slaba učinkovitost zdravila. Na neki točki v preteklih štirih desetletjih so se čebelarji po neumnosti spoprijaznili s tem, da nobeno ponujeno sredstvo v celoti ne zatre varoj, ampak se jih - danes tako popularno rečeno - obvladuje v številčnosti, ki še ne ogroža preživetja čebelje družine, t.j. never ending story. Bolj plastično rečeno: varoje lahko pijejo kri (hemolimfo) čebelam, samo ne preveč ... Glede na eksponentne razmnoževalne zmožnosti varoj je to čista neumnost in prelaganje rešitve problema na pojutrišnjem. V praksi gre za prepogosto mučenje čebel s samimi posegi v gnezdo in tretiranjem s škodljivimi substancami, ki varoj ne zdravijo, ampak jih morijo, pa čebele in matice tudi. Vsako tako sredstvo škoduje tudi čebelarju, kljub uporabi obraznih mask, očal, rokavic in varnih oblačil ter obutve.

Dolgoročno gledano narava dela po svoje in je morda vprašljivost preživetja povsem skladna z naravno selekcijo, morda pojav varoj ni naključje niti vzrok in bodo namesto čebel opraševali rastline najprej ljudje ročno, morda pa je že v razvojnem programu narave determinirana nova opraševalska skupina živalskih vrst. In čebel ne bo več, ker njihova prisotnost v naravi ne bo potrebna.

Farmakovigilanca je torej tisti kritični dejavnik, ki obvladuje tveganje in določa usodo zdravila, vendar se je treba vzeti v roke posamično in skupaj ter poročati o neželenih škodljivih učinkih. Brez pisnega poročanja ni nič, izrečene besede le kratek čas obvisijo v zraku, zapisana beseda pa terja odziv prejemnika poročila. Kar ni zapisano, tisto že danes ne obstaja in večinoma v spominu ostane le govorcu.

Ocena razmerja med koristjo sredstva in tveganjem je sicer na plečih farmacije in veterine, a dokler neki čebelar ne bo poročal, da ocena ni realna, se lahko uspešno prodaja vsako sredstvo za zatiranje varoze. Pričakovani ukrepi so lahko sprememba SmPC ali ukinitev prometa z zdravilom oz. dovoljenja za promet, zato je to spolzko področje, ki terja dobro mero osebne odgovornosti tudi od vsakega čebelarja.

Vodilo za poročanje o neželenem učinku sredstva za zatiranje varoze je škodljiva in nenamerna reakcija, ki se lahko pojavi pri predpisani uporabi sredstva pri ljudeh ali živalih, za poročanje o nepričakovanem neželenem učinku sredstva pa je neželeni škodljivi učinek, ki ni naveden v povzetku glavnih značilnosti sredstva.

Od čebelnjaka oz. čebelarja preko Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke gre takole: agencija sodeluje s Centrom za farmakovigilanco in vzpostavlja farmakovigilančno podatkovno bazo. Na podlagi podatkov o varnosti zdravila in razmerju med koristjo in tveganjem, kot tudi v postopkih izvajanja kontrole kakovosti zdravil, še posebej pa, če se ugotovi:

1. da je zdravilo pri uporabi pod določenimi pogoji zdravju škodljivo;

2. da zdravilo pri uporabi pod priporočenimi pogoji nima zdravilnega učinka;

3. da zdravilo kakovostno in količinsko ne ustreza deklariranim vrednostim, lahko Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke izvede več ukrepov:

o odvzame dovoljenje za promet z zdravilom;

o začasno odvzame dovoljenje za promet z zdravilom;

Razlogi za opuščanje poročanja s strani čebelarjev so v glavnem pomanjkanje znanja, slabo opazovanje in nezaznavanje učinkov, zavedanje, slaba ali napačna interpretacija simptomov in znakov, nejasnosti v zakonodaji in nejasnost glede standardnih operativnih postopkov in najpomembnejši razlog: podcenjevanje problema v preteklosti in sedanjosti.

Veterinar, ki pri svojem delu ugotovi kakršne koli neželene učinke zdravil, uporabljenih v veterinarski medicini, ali sumi nanje, obvešča o tem v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi imetnika dovoljenja za promet z zdravilom. Ob nepričakovanih resnih neželenih učinkih, ki se pojavijo pri živalih ali ljudeh po uporabi zdravil v veterinarski medicini, mora poleg imetnika dovoljenja za promet z zdravilom v skladu s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi obvestiti tudi organ, pristojen za zdravila.

Če veterinar ni spodbujen k ukrepanju s strani čebelarjev, lahko mirno živi v svoji coni udobja in smatra, da je s sredstvi proti varojam vse v redu in mu ni treba storiti nič. Čebelarji bomo torej morali 'prijeti bika za roge' in opraviti z njim dobesedno po lojtrci od spodaj navzgor. Samo tako se bo lahko primerno, t.j. finančno odzvala država preko ministrstev s konkretnimi pravimi ukrepi.

Dejstvo, da imamo v Sloveniji varoje ugotovljene oz. potrjene že štiri desetletja, bi moralo samo po sebi zadoščati za ukrepanje vseh pristojnih institucij po uradni dolžnosti s ciljem dokončne odprave prisotnosti varoje v državi. Prvi korak bi bil lahko že partnerski projekt, ki mora nujno že v naslovu samem definirati cilj: zatrtje (ne zatiranje) in ga umestiti v čas najdlje ene čebelarske sezone. Večletni programi ali projekti so samo podpiranje lenobe in sesanje denarja.

V takšnem partnerstvu bi morale biti aktivno vključene vse že formirane institucije, ki se v naši državi tako ali drugače srečujejo s problematiko varoze z osebno odgovornostjo poslovodij teh institucij do davkoplačevalcev in čebel. Poigravanju s tujimi čebelami in večletnemu 'visenju' na ocenah, analizah in podobnem afnanju je treba narediti konec, pa naj bo to na ministrstvih, inštitutih ali čebelarski zvezi. Vse te vladne in nevladne institucije v preteklosti niso dobro opravile domače naloge, zato se morajo problema lotiti drugače kot so to delale in nikoli naredile v preteklosti, sicer bo rezultat enak.

Ampak vemo, ego je problem, ker je institucijam in posameznikom v njih zrasel že tako visoko nad glavami, da se ne morejo več brez hudih bolečin skloniti drug k drugemu in se vzeti skupaj v boju proti varojam. Prav zato je treba poročati, pisno in pogosto. Pri tistih čebelarjih, ki imajo velik delež odmiranja čebeljih družin zaradi varoj, pri tistih je žoga, farmakovigilanca pa je eno od orodij na dosegu roke in pisala.

Farmakovigilanca omogoča čebelarjem, da se postopno lotimo vsakega 'zdravila' posebej in v eni čebelarski sezoni lahko opravimo z neučinkovitostjo tretiranja čebel proti varozi na Slovenskem. Pametno bi se bilo dogovoriti med seboj, saj ni treba, da vsi vse delamo, tudi prevelik čebelarski ego bi marsikateri med nami lahko odložil v kot in pozabil nanj.

Letos so inšpektorji pregledovali čebelarske veterinarske dnevnike in analizirali satje na ostanke (tudi v plodiščih!), kar je bilo prav mučno pričakovano po lanski aferi. Naslednje leto bo po vsej verjetnosti na udaru znova med in vse kar naj bi bilo v njem, predvsem sladkor. Odgovornost čebelarjev je, da so papirji, med in satje v redu. Največ inšpekcijske pozornosti je namenjene tistim čebelarjem, ki prodajajo med vrtcem in šolam oz. javnim zavodom nasploh ali ga prodajajo na tržnicah in prav je tako.

Seznam tistih čebelarjev, pri katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so uporabljali neregistrirane pripravke za zdravljenje varoze in so bili inšpicirani v letu 2015, je objavljen na spletni strani UVHVVR. Seznam obsega odločbe 12 čebelarjev (od skupne kvote cca 10.000 slovenskih čebelarjev) in je še vedno javno 'razobešen'.