Od najboljšega, kar obstaja v naravi, so čebelji pridelki in tudi čebelji strup, ki postane čebelji pridelek šele v trenutku, ko ga začnemo pridobivati od čebel, ki ga spikajo v neko podtaknjeno podlago. Čebelji strup ima zdravilno delovanje, ki je neprecenljive vrednosti in se uporablja v zdravljenju številnih človeških obolenj in to zelo uspešno.

Da bi ne bolelo, ko čebela piči, in da bi pikajoča čebelica ne izgubila svojega žela ter zaradi tega umrla, je mogoče čebelji strup pridobivati in za to obstaja posebna api-tehnologija.

Oprema na zbiranje čebeljega strupa: okvir z žicami, izpod katerih se nahaja steklena plošča. Električna naprava se na začetku premaže z medom, da bi privabili čebele nanjo in se namesti pred čebelji panj. Skozi žice se v določenih časovnih intervalih spusti električna napetost 9 – 12 V v trajanju 5 – 6 sekund, nato je premor 5 – 6 sekund, proces se ponovi pet do šestkrat. V trenutku, ko prva čebela izloči strup, se hkrati s strupom izloči tudi feromon za napad, ki vznemiri in privlači ostale čebele v čebelji družini. Kapljice padajo na stekleno ploščo, od koder se kasneje čebelji strup zbira.

Čebelji strup je mogoče pridobivati na dva načina: v tekočem stanju nemudoma po ekstrakciji in v prašnem stanju, po končanem zbiranju in sušenju.

V tekočem stanju je čebelji strup brezbarven, ostrega in pekočega okusa, aromatičnega vonja. Suši se na sobni temperaturi približno 20 minut, pri čemer izgubi 60 – 70 % začetne teže. Če ga zaščitimo proti vlagi, se lahko v redu posušen ohrani tudi 5 – 6 let.

Kadar bi radi uporabili čebelji strup v terapevtske namene, ga je mogoče vnesti v človeško telo na različne načine: z direktnim pikom čebele, vbrizganjem z injekcijo, s pomočjo maščobne osnove ali z inhalacijo.

Tehnologija pridelave čebeljega strupa na prisilni način, z draženjem čebel, seveda čebele izčrpava. Postopek se ne sme nadaljevati v neskončnost. Izrednega pomena je, da z zbiranjem čebeljega strupa ne pretiravamo, kot to velja za pridobivanje vseh drugih čebeljih pridelkov. Pri čebeljih družinah, od katerih bomo zbirali čebelji strup, nikakor ne moremo pridobivati še med in cvetni prah, to bi družino izčrpalo preko meje vzdržnosti.

Prvi problem, ki se pokaže zaradi pretiravanja pri pridobivanju čebeljih pridelkov v tekoči sezoni, se bo pokazal na pragu nove sezone, prezimljenje in izzimitev. Izčrpane in zato slabotne čebelje družine dokaj naglo podležejo napadom povzročiteljev čebeljih bolezni. Mnoge nevitalne čebelje družine podležejo že v jeseni, zima sama po sebi ni velik problem pri prezimitvi, so pa težave pri izzimljenju. Oslabljene čebelje družine niso zmožne ob pravem času slediti naravnemu razvojnemu ciklusu, odmrejo ujete v past, ki je bila nastavljena prejšnjo sezono. Učinkovite pomoči za tako čebeljo družino ni, ker v čebelarstvu ni dovoljeno uporabiti zdravil.

Za pridobivanje čebeljega strupa je potrebnih več sto, vsaj 200 ali več čebeljih družin, za katere je treba sproti in neprestano skrbeti, poskrbeti tudi za njihovo revitalizacijo. Bilo bi neetično in nemoralno, v neskladju z dobro čebelarsko prakso, ko bi čebelarji ne poskrbeli za dobrobit pridnih čebelic po eni strani, po drugi strani pa lahko čebelnjak preveč opešanih čebeljih družin postane leglo bolezni, ki se prenesejo v lokalnem okolju na druge čebelnjake že v sezoni, v naslednji pomladi pa te bolezni izbruhnejo v vseh razsežnostih.

Mnogi manjši čebelarji, predvsem ljubiteljski čebelarji se teh težav premalo zavedamo. Mnogi nismo pripravljeni na invazije čebeljih bolezni, predvidevamo in verjamemo, da je dovolj že to, da za svoje čebelice v redu poskrbimo. Zdravje čebel pa je proces, brez začetka in konca, tako kot je proces zdravje človeka. Nenehna skrb je to in ni varnega obdobja. Kajpak tudi tu nastaja počelo žarišč trenj med velikimi in malimi …

Obstajajo pa med nami seveda tudi čebelarji, večji in manjši, ki ne zdravijo varoze v svojih čebeljih družinah, ker hočejo pridobivati zdrave čebelje pridelke brez ostankov sredstev za tretiranje varoj, za preživetje čebel pa jim je bolj malo ali nič mar. Čebele so prepuščene na milost in nemilost 'naravne odpornosti proti varojam' ter nemarnemu čebelarju, varoje zdesetkajo te družine do žalostnega konca in invadirajo še čebelnjake v bližnji okolici. In čebelarji, ki v redu oskrbijo svoje čebelje družine, le nemočno debelo gledajo ob propadanju sicer zdravih in v redu zazimljenih družin.