Kljub hitremu znanstvenemu napredku ostaja večina možganskega delovanja skrivnost. Celo za današnjo nevroznanost ostajajo izziv mehanizmi, po katerih možganska aktivnost ustvarja zavest in misel. S filozofskega stališča je razlika med možgani in drugimi organi v tem, da so možgani fizična struktura, ki tvori um. Fiziološka funkcija možganov je centralni nadzor telesa. Možgani delujejo na druge dele telesa s tvorbo vzorcev mišične aktivnosti in z izločanjem hormonov.

Možgani so središče živčevja vseh vretenčarjev in večine nevretenčarjev. Ležijo blizu osnovnih čutilnih organov, kot so vidni, slušni, ravnotežni, okušalni in vohalni organi.

Kompleksne možgane imajo v skupini nevretenčarjev členonožci, med katere sodijo tudi žuželke. Možgani pri njih nastanejo iz dveh vzporednih hrbtnih strun, ki potekata vzdolž vsega telesa živali. Imajo osrednje možgane, ki so razdeljeni na tri dele.

Na voljo so številne tehnike za preučevanje vinskih mušic in njihovih genetskih značilnosti, in prav zato so priročen subjekt za proučevanje vloge genov pri razvoju možganov. Kljub veliki evolucijski razdalji med žuželkami in sesalci so se številni vidiki nevrogenetskih lastnosti vinskih mušic pokazali kot relevantni za ljudi.

Možgani vseh živali, ki so jih doslej proučevali, imajo mehanizem kaznovanja in nagrajevanja. Celo črvi in žuželke lahko spremenijo svoje vedenje, ko iščejo hrano ali se izogibajo nevarnosti. Nagrajevanje in kaznovanje delujeta preko spreminjanja razmerja med vnosi in odločitvami, ki jih sprejemajo bazalni gangliji v posebnem možganskem področju, kjer je center odločanja. Možgani nimajo receptorjev za bolečino, zato je na budnih živalih mogoče izvajati te meritve, ne da bi jim povzročili bolečino.

Primitivni členonožci, predniki današnjih žuželk, so živeli že pred 600 milijoni let. Prav ti so bili prve živali, ki so prišle živet na kopno. Žuželke so poselile praktično vse dele sveta, poznamo jih cca 925.000 vrst, kar je več kot polovica vseh znanih vrst živih bitij. Na enega človeka pride 200 mio žuželk!

Darwin je opozoril na dejstvo, da preživijo vrste, ki so dovolj, bolj prilagodljive, ne tiste, ki so bolj pametne. Koliko pameti oz. možganov pa je za udobno preživetje potrebno? Tako kot imajo človeški možgani, imajo tudi možgani žuželk več specializiranih centrov. Mušica, ki se umakne pred zamahom roke, morda tega ne stori nagonsko, morda je prestrašena in panično beži. Beg je odločitev, ki se zgodi v možganih.

Na univerzi Macquarie v Sydneyu so več let proučevali vedenje žuželk. Tamkajšnji znanstveniki trdijo, da se žuželke zavedajo svojega obstoja, njihovi možgani pa da so zapletenejši, kot so biologi menili do nedavna. Poskusi z napredno metodo skeniranja in drugih znanstvenih metod so pripeljali do ugotovitev, da se v glavah žuželk dogajajo zanimive stvari.

Večina med nami je še kar prepričanih, da so žuželke mini robotki, ki delujejo nagonsko. Če je za beg potrebna odločitev, potem strah – občutenje čustva – pogojuje sklepanje o odločitvi. Avstrijski znanstvenik K.Frisch je prejel Nobelovo nagrado za dešifriranje kompleksnih plesov, s katerimi čebele svojim vrstnicam sporočijo, v kateri smeri in kako daleč od čebelnjaka bodo našle dobro pašo. Čebele torej se odločijo, da poiščejo pašo in se odločijo za komunikacijo.

Med znanstveniki velja ocena, da so čebele skupaj s ščurki med najbolj inteligentnimi žuželkami. Tako kot pri živčnih celicah ljudi je tudi vsaka živčna celica v možganih čebele povezana z več tisoč drugimi celicami, s katerimi tvori kompleksno živčno omrežje, ki lahko zbira ogromno količino podatkov iz čutil in jih obdela na veliko različnih načinov. Žuželke po analizi vstopnih podatkov iz okolja sprejmejo odločitev in izvedejo optimalno dejanje, ki je prilagojeno trenutnim okoliščinam.

Bilo bi zanimivo zvedeti, o čem razmišljajo čebele, vendar jih tega ne moremo vprašati. Avstralski znanstveniki pa so leta 20914 uporabili drobcene elektrode in ugotavljali, kako se čebele počutijo. Elektrode so pritrdili na več mestih v možganih in z bliski utripajoče svetlobe poskušali pritegniti pozornost čebel, s pomočjo elektrod pa so ugotavljali, v katero smer so čebele gledale. Čebele se za bliske niso zanimale enako, tako so ugotovili, da je vtis sveta vsake čebele odvisen od njenih interesov. Podobno človeški možgani iz množice čutnih vtisov, ki jih sprejemajo v vsakem trenutku, filtrirajo tiste podatke, ki so glede na našo osebnost najpomembnejši.

S takšnimi in podobnimi poskusi so v Avstraliji odkrili pri čebelah neke vrste zavedanje, ta sposobnost pa se je verjetno razvila pred 400 mio leti, ko so žuželke osvajale morje, kopno in zrak. Do zavedanja je prišlo, ker so se žuželke prosto gibale v svojem okolju, njihova čutila so bila dobro razvita, zato so morali postati možgani sposobni v kratkem času obdelati velikanske količine podatkov in iz množice čutnih zaznav izločiti nepomembne. Treba je bilo izbrati, na kaj bodo žuželke pozorne in kam naj se premaknejo. Žuželke so sebe postavile na prvo mesto in razvile primitivno obliko zavesti.

V poskusih s čebelami in utripajočo svetolobo so znanstveniki dokazali, da so možgani žuželk razdeljeni v središča z dobro opredeljenimi funkcijami, ki sodelujejo pri reševanju nalog, podobno kot delujejo človeški možgani. Določili so območje za nadzorovanje pozornosti in območje, ki se aktivira pri učenju in tvorjenju spominov.

Človeški možgani se od možganov žuželk seveda zelo razlikujejo, imajo pa oboji veliko skupnega. Območje corpora pedunculata pri žuželkah ima skoraj enako funkcijo kot hipokampus človeških možganih, centralni kompleks v možganih žuželk pa igra pomembno vlogo pri prostorskem zavedanju, kar je v človeških možganih naloga bazalnega ganglija.

Žuželke postajajo sodobni poskusni zajčki. Zelo verjetno je nujno proučevati možgane živih žuželk, ob čemer se izpostavlja vprašanje etike in morale nasploh. Vinske mušice, nočni metulji smrtoglavici, čmrlji za izdelavo zemljevida možganov žuželk, vinske mušice za iskanje uspešne terapije za zdravljenje Parkinsonove bolezni, možgane žuželk proučujejo tudi zaradi prepoznavanja genov, ki povzročajo nastanek raka in da bi odkrili nove metode zdravljenja. V telesih žuželk se morda skriva ključ do zdravja, ki bi morda koga rešilo bolezni.

Ob vsem proučevanju žuželk pa bi bilo velikega pomena za čebelarje in morda tudi za veterinarje razkritje, ali čebele kaj boli, ko jih polivamo, škropimo, kapljamo, sublimiramo ipd. s famoznimi organskimi kislinami in drugimi 'zdravili', ali kaj občutijo mraz, ko jih kapljamo sredi zime z oksalno kislino? Ali čebele kaj boli, ko jih zajedajo varoje?