Čebele imajo svoje zdravje zaradi izredno razvitega čistilnega nagona morda, pogojno na neprimerljivo višji ravni kot druge vrste, s katerimi si skupaj s človekom delimo planet. Glede na življenjske pogoje čebeljega superorganizma, kjer na relativno majhnem prostoru živi na tisoče osebkov (po merilih človeka gre za tipično prenaseljenost), je čistilni nagon in medsebojno čiščenje čebel, obiranje med čebelami delavkami nujni ukrep proti izbruhu epidemije.

Morda in pogojno zato, ker čebelje družine ne morejo bistveno vplivati na okoljske in podnebne dejavnike, ki jim jih je zakuhal človek z nespametnimi posegi na dolgi rok. Čebele namreč pijejo isto vodo kot vsi drugi in dihajo isti zrak, kot mi vsi drugi. Medičina je onesnažena ali zastrupljena v isti meri, kot so onesnažene ali zastrupljene rastline in živali, ki jih konzumirajo druge živalske vrste in ljudje. Spoprijemajo se na mile viže z istimi problemi, kot mi vsi, le za kanček učinkovitejše so, vsaj zaenkrat.

Z boleznimi se srečujemo vsa živa bitja na planetu, od rojstva naprej, in zdravje ni nekaj, kar je, ampak je predvsem odsotnost bolezni. Popolnega zdravja namreč ni, že če pomislimo na mali mozoljček, gre za vnetni proces … Ob pojavu bolezni pomislimo na (pre)slabo prilagoditev, še posebej, ko prelagamo odgovornost za zdravje na druge, le sebe pozabimo.

Kako je v praksi z boleznimi čebel: bolezni čebel prinesejo težave celotni čebelji družini. Povzročajo jih bakterije, virusi, paraziti in glive. Paraziti ne predstavljajo le direktne grožnje, temveč tudi posredno nevarnost prenosa patogenov, npr. virusnih bolezni, bolezni hude gnilobe čebelje zalege …

Kako rešujejo svoje bolezni čebele v praksi: zaradi stalnega stika med seboj so se skozi evolucijo razvili številni mehanizmi, ki bolezni preprečujejo. Zunanjost čebele, kutikula s tanko voščeno prevleko je težko prehodna ovira za vdor patogenov. Tisti patogeni, ki vendar prodro skoznjo, se morajo spopasti z imunskim sistemom, z obrambnimi celicami hemolimfe. Kot socialna skupnost je čebelja družina v prednosti glede na druge žuželke, ker skrbi za čistočo gnezda, ki se vzdržujejo s številnimi vedenjskimi vzorci.

Delavke so nenehno zaposlene z medsebojnim čiščenjem, matica, ki je najpomembnejši in najvrednejši osebek v čebelji družini, saj brez nje ni čebeljega podmladka, ta je deležna neprekinjenega negovanja čebel – spremljevalk.

Bodoče zibelke, satne celice so skrbno očiščene in spolirane, še preden matica vanjo zaleže jajčece.

Ko umre čebela znotraj čebeljega panja, jo čebele delavke kar najhitreje odstranijo, jo odnesejo ven iz panja in skupaj z njo poletijo proč od čebeljega bivališča.

Čebele – delavke so sposobne identifikacije bolnih čebel v panju in so do njih agresivne, jih podijo ali odnašajo ven iz panja. Mehanizma, ki to omogoča delavkam, znanstveniki še niso odkrili, domnevamo lahko, da gre za spremenjeno vedenje in/ali spremembe v kemičnih značilnostih njihove telesne površine.

Čebele pri obrambi proti kužnim boleznim uporabljajo tudi snovi, ki jih dobijo v okolici svojega bivališča. Najbolje proučen je propolis, to je smola, ki jo pašne čebele nabirajo na popkih rastlin. Te smole nato vgradijo v sat, notranjščino panja in panjske dele, ki so jim dostopni. Propolis ima protibakterijski in protiglivični učinek. Čebele so tako rekoč stalne stranke v lekarnah iz sveta rastlin in tam iščejo in najdejo zdravila, ki jih potrebujejo.

Bolezni pri bolnih osebkih ali socialnih skupnostih sprožijo spremenjeno vedenje. Zapuščanje bivališč (celih mest), v katerih so zavladale epidemije, so poznani mehanizmi tudi pri ljudeh že v srednjem veku. Ta strategija upočasni širjenje bolezni in tudi čebele epidemijo znotraj panja rešujejo na enak način. Ko izbruhne bolezen, čebele spremenijo svoje vedenje. Okužbe in paraziti vplivajo na sposobnost orientacije in so tudi tako dodatno še usodnejše. Bolne pašne čebele težko najdejo svojo družino, ostanejo zunaj in umrejo. Čebelji panj postaja vedno manj 'občebeljen' in usoda čebelje družine je odmrtje.

Slednji ukrep, samoočiščenje družin, je v pogojih prenaseljenosti čebeljih družin po zaslugi človeka ničen, ko čebelarji naselijo preveč čebeljih družin na premajhni površini, je za čebele brca v prazno in je metoda problematična. Bolne čebele namesto svojih bivališč najdejo bližnje sosednje panje in vstopijo vanje. S tem postane mehanizem narave za osamitev bolezni, v bistvu način širjenja okužbe na sosednje panje. Vključitev čebel – stražark ta problem deloma zmanjša, reši ga pa ne.

Varoza, nosema in kužni krogi hude gnilobe čebelje zalege potujejo tako naglo, kot se gibljejo čebele. Slovenija je kot znamenita čebelarska dežela kot en sam čebelnjak, vse slovenske čebele so deležne istih okoljskih in svojih vplivov - cca en kužni krog - nekaj km - na mesec, tako hitro se širijo varoje in čebelje bolezni z njimi.