Poskušam razumeti, ker upam, da bi mi bilo potem lažje. Pa ne gre, tatove je zares težko razumeti, kaj šele tolerirati – odpuščati, pozabiti, sprejeti jih, da takšni preprosto so. Pri tatvini gre namreč za to, da se nekomu nekaj vzame, potem okradeni tistega nima več. Tat si prilasti nekaj, kar je imel v lasti nekdo drug. Komu tisto pomeni več, je lahko izredno diskutabilna tema. Nikoli namreč ne gre samo za vrednost.

Pa vendar, dajmo najprej nekaj o vrednosti, saj bo moral okradeni ohraniti tako zelo nepravično odvzeto premoženje nadomestiti, če bo želel ohraniti isti nivo svoje dejavnosti. Nadomestiti je težko iz bagatelne penzije, nemalokrat nemogoče. Če je ukradenih čebeljih panjev in ukradenih čebel preveč, škode ni več mogoče nadomestiti in se jo okvalificira za katastrofo.

Tat prihaja leto za letom, odnaša ponoči, naskrivaj. V preteklih dneh znova in škoda je iz leta v leto večja. Lahko sklepam, da bo čebelaril podnevi, ne ponoči, naskrivaj, kot je kradel. Vprašanje je, zakaj to počne vsako leto znova, kaj mu ukradene čebele ne prinašajo pričakovanega dobička, zakaj se trudi s krajo? Eh, ni pravi čebelar, prav gotovo ne – tako naglo, kot odpelje ukradeno blago, se ga tudi znebi s preprodajo.

Škoda tako storjena je najmanj trojna, okradeno je družinsko čebelarstvo, kjer vodimo terapijo s pomočjo čebel. No, to smo počeli, a je vprašanje, koliko časa bomo še lahko prostovoljno in le z lastnim vložkom financirali to dejavnost. Posamezniki iz ranljivih skupin bodo z nami vred potegnili kratko.

Škoda je narejena tudi drugim čebelarjem, ki prodajajo čebelje družine in panje. Tatovi ukradeno robo namreč morajo prodati pod ceno, če se hočejo dovolj hitro znebiti dokaza svojega hudodelstva. Čebelarju, ki kupuje, je pravzaprav za poreklo povsem vseeno, saj je čebelar tudi samo človek …

Da se vrnemo nazaj k ekonomiji: večina kraj čebel in panjev je sicer prijavljenih policiji, vendar je tatu težko izslediti, še težje pa je dokazati lastništvo. Okradeni čebelar se težko znajde v položaju, da je na njemu breme dokazovanja. Tudi zato je kraja čebeljih družin s panji vred, matic ipd. V zadnjih letih vse pogostejša. Čebele ne more krasti tisti, ki se na čebele vsaj malo ne spozna, torej je treba iskati znotraj ceha.

Cena za čebeljo družino gospodarske kvalitete je približno 120 evrov ali več. Cena gospodarskega panja je cca 150 evrov ali več. Satje, ki je izgrajeno ali satne osnove, satnice, skupaj cca 30 do 50 evrov. Medene zaloge s cvetnim prahom še cca nekaj deset evrov. Skupaj dobrih 300 evrov za eno čebeljo družino s panjem in sati. Potrebno bi bilo prišteti še vsaj minimalne stroške zatiranja varoj, zimskega krmljenja in krmljenja v brezpašnem obdobju. Čebelarska ekonomija se začne namreč že leto poprej, od zadnjega točenja naprej.

Ponovno k ekonomiji, saj tudi čebelarska ekonomija zapade istim ekonomskim zakonom: od pokojnine pod pragom revščine ali od denarne socialne pomoči za brezposelne, kakor je v večini primerov posameznikov iz ranljivih skupin, račun pokaže, da preprosto ni več mogoče nadaljevati s čebelarstvom tako, da bi doprinašalo v družinski proračun. Seveda je pa tudi tako mogoče prerazporejati pašne vire …

Smisel terapije s pomočjo čebel pa ni v izgubi. Psihosocialna podpora je v bistvu podpora na opolnomočenju. Baraba tatinska, ki krade čebele, se žal niti ne zaveda, kako veliko škodo naredi s svojim početjem.