Pred mnogimi desetletji, že v prvih letih po drugi svetovni vojni se je pri nas pojavila močna potreba po zavarovanju čebel. Takratne čebelarske organizacije so zahtevale od Državnega zavarovalnega zavoda, da med panoge zavarovanja uvrsti tudi zavarovanje čebel proti poginu ali nasilnemu uničenju. Očitno so se morali čebelarji tudi v povojnih letih spoprijemati s podobnimi problemi, kot se moramo danes.

Takrat so z zavarovanjem pričeli v Sloveniji, zavarovanje pa je bilo zastavljeno kot poskusno. Sprejet je bil pravilnik in tako so že v začetku leta 1950 (!) v to zavarovalno skupnost vstopili prvi čebelarji. Postopoma je zavarovanje čebel dobilo pravo obliko in z njim so nadaljevali v naslednjih letih. Samo mimogrede naj bo omenjeno, da je zavarovanje čebel po premiji presegalo zavarovanje drobnice in že takrat se je jemalo zavarovanje čebel kot stvar čebelarjev samih.

V letu 1950 je bilo zavarovanih 4.642 čebeljih družin, l. 1951 že še enkrat toliko, 9.509 čebeljih družin, l. 1952 je bilo zavarovanih 12.470 in l. 1953 13.100 čebeljih družin.

Državni zavarovalni zavod je pobral v letu 1950 75.452 din zavarovalnih premij, l. 1951 198.690 din, l. 1952 297.461 din in l. 1953 575.363 din.

Prvotna premija je bila določena za začasno in je znašala 0,5 % vrednosti naseljenega panja, ker naj bi bile čebelje bolezni zelo redke po zatrjevanju čebelarskih društev, Zveze in veterinarske službe. Še posebej v Sloveniji naj bi bile bolezni, posebno kužne, zelo redke oz. da kužnih bolezni sploh ni. Razvoj čebelarskega zavarovalništva je pokazal nasprotno. Često so se dogajale škode zaradi kužnih bolezni na čebelah ali zalegi in šele zavarovanje čebel je pokazalo tako veterini kot čebelarstvu, da so bile kužne bolezni tudi v Sloveniji prisotne. Potemtakem je prav zavarovanje čebel koristilo 'splošnim interesom našega slovenskega kmetijstva'.

Zavarovanje čebel je bilo še v nabiranju prvih izkušenj in si je Državni zavarovalni zavod pridržal pravico, da je pogoje zavarovanja in višino premij reguliral po rezultatih.

V l. 1953 je bilo zajetih v zavarovanje cca 19 % od skupnega števila čebeljih družin v Sloveniji. Tako nizek delež zavarovanj je bil pripisan nerealizirani podpori Zveze čebelarskih društev, po drugi strani pa so rezultati bili zadovoljujoči ob visoko razviti zavesti čebelarjev do skupnosti. Vsled rezultatov je Državni zavarovalni zavod že leta 1953 razdelil na tri različice, ki ustrezajo značaju čebelarjenja oz. velikosti rizika, ki je z zavarovanjem v zvezi.

Kljub povišanju premije je bilo istega leta beleženo več zavarovanih čebeljih družin. Kljub prostovoljnosti za vstop v zavarovanje si je zavarovanje čebel utiralo pot med slovenske čebelarje. V l. 1950 je bilo izplačanih 35 % od pobranih premij, l. 1951 111 %, l. 1952 74 % in l. 1953 73 % od pobranih premij.

Pomisleki s strani Državnega zavarovalnega zavoda glede upravičenosti do izplačila škod so bili zelo raznovrstni:

- ali pripada odškodnina tistemu čebelarju, ki zazimi čebelje družine na gozdnem medu ali s preveč pičlo zimsko zalogo?

- ali pripada onemu, ki z neprevidnim ravnanjem uniči matico?

- ki sam povzroči rop?

- ta ali oni prevaža čebele podnevi, ko je vročina najhujša?

- drugi kupi čebele, jih zavaruje, čez teden dni pa prijavi šodo zaradi čebelje gnilobe v najhujšem stadiju?

Ker pa je zavarovanje čebel dokazalo, da smo imeli v Sloveniji čebelje bolezni, je bilo potrebno stalno opozarjati na nered v čebelarstvih, odkrivati pomanjkljivosti in nanje opozarjati toliko časa, da so odpravljeni. Ugotavljali so, da so legla bolezni v čebelnjakih, ki so v neredu in nesnagi. Po svoje je bilo zavarovanje čebel nekakšna prelomnica za ugotavljanje odgovornosti pri zdravju čebel.

Vir: SČ 3, 1954